Uspeh kultnega filma Drive režiserja Nicolasa Winding Refna je populariziral lik molčečega in introvertiranega voznika, ki je zadolžena, da pri izvajanju (pogosto nelegalnih) dejanj pripelje udeležence na varno. Ta lik se je v zadnjih petnajstih letih večkrat pojavil, nazadnje v avstralskem kriminalnem trilerju Bring Him to Me, ki predstavi možakarja, znanega zgolj kot Voznik (Barry Pepper), ki mora po navodilih okrutne kriminalne šefice sodelovati pri drznem rup, kar se sprva zdi preprosta naloga, vendar se – kot je v tovrstnih filmih moč pričakovati – stvari obrnejo na glavo, ko začne nekdo roparja in Voznika zasledovati, hkrati pa slednji dobi novo nalogo; pred roko “pravice” šefice pripeljati enega od roparjev, neizkušenega in naivnega mladeniča, ki naj bi zase ukradel del pridobljenega zneska. Med vožnjo do cilja se med dvojico razvije tesen odnos in Voznik se znajde pred moralno dilemo, saj se mu vse bolj dozdeva, da mladenič ni kriv odtujitve denarja. Bring Him to Me je z neonskimi lučmi obsijan in naspidiran neo-noir triler, ki se v slabi uri in pol, kolikor traja, nikoli ne ustavlja in venomer ohranja zelo zadovoljivo mero suspenza in temačne atmosfere, hkrati pa najde dovolj časa, da razvije osrednja lika, ki nista zgolj enodimenzionalni karikaturi, ampak jima film nameni presenetljivo globoki osebni zgodbi, ki kakopak služita kot zrcalni sliki njunih zapletenih in zavoženih življenj. Bring Him to Me seveda ne odkriva tople vode in se niti ne pretvarja, da ima v svojem rokavu nepredvidljivega asa, toda njegova nepretenciozna drža in kompetentno slednje žanrskim pravilom uspejo izdelek ves čas drži na ravni spodobnega razvedrila. Poleg izpiljene vizualne podobe, ki posnema estetiko omenjene Refnove klasike velja še pohvaliti dobre igralske predstave, še posebej pogosto podcenjenega Pepperja v glavni vlogi, ki svojemu skrivnostnemu liku doda mnogo dimenzij. Bring Him to Me ni film, ki bo spremenil pravila igre, jim pa vsaj dobro sledi.
