Kadar se bližajo božični in novoletni prazniki je pričakovano, da se bo med ponudbo osladnih, za lase privlečenih in pocukranih božičnih filmov našla tudi nekoliko bolj alternativna ponudba, ki sicer posvoji duh božiča, vendar tega dodatno začini z vulgarnostjo, prelivanjem krvi, seksom in vrednotami, ki nimajo nobene povezave z rojstvom božjega sina. Christmas Bloody Christmas je takšne vrste film; ultranasilen, brutalen, eksplotacijski, obešnjaški, politično nekorekten in vulgaren slasher z naravnost norim zapletom, katerega potencial pa žal večinoma ostane neizkoriščen in zreduciran na sila povprečno zapravljanje gledalčevega dolgčasa. Film režiserja Joeja Begosa, ki je leta 2019 presenetil z bizarno vampirsko dramo Bliss, se odvija na božični večer, ko v trgovini z igračami robotski božiček zaradi tehnične napake uide nadzoru in se spremeni v ponorelega morilskega robota, za tarčo pa si med drugim vzame gobezdavo rockerico Tori, ki si na sveti večer želi zgolj popivanja in seksa s svojim najboljšim prijateljem. Podobno kot Bliss je tudi Christmas Bloody Christmas za oči izredno privlačen in unikaten film film, še posebej zaradi mikavne kombinacije beline padajočega snega in pisanih neonskih luči, dogajanje pa je začinjeno z ekscesnim nasiljem na ravni letošnje klavnice Terrifier 2 ter črnim humorjem, ki pa žal ne seže dlje od verižnega ponavljanja kletvic ter opolzkih pripomb. S temi pretiravanji in vulgarnostjo načeloma ni nič narobe, če bi se za tem skrivali všečni liki in zanimivo dogajanje, česar pa Begosov film žal ne premore. Zatakne se že pri tem, da film skoraj polovico svojega časa nameni druženju z nesimpatičnimi in zoprnimi liki, šele na sredini pa začne robotski božiček svoj morilski pohod, ki nekoliko popravi začetni slab vtis, vendar pa bo gledalec s težavo našel razloge, da bi vztrajal pri že tako zelo šibki zgodbi, ki je povrhu tega še površinska in nerazdelana. Film se namreč nikoli ne poglobi v temeljna vprašanja o tem, s kakšnim razlogom robot izbira svoje žrtve oz. kako ta sploh funkcionira. Tako ob nastopu odjavne špice ne ostane veliko razlogov, da bi se k sicer zabavnemu, vendar formulaičnem slasherju Christmas Bloody Christmas sploh še kdaj vrnili.

Ocena

Prvo dejanje filma A Wounded Fawn se začne kot še ena grozljivka o očarljivem serijskem morilcu Brucu, ki preži na nedolžne mlade ženske in jih umori iz ne povsem jasnih razlogov. Vse, kar je gledalcu sprva ponujeno kot sled je to, da Bruce pred umori doživi bizarno vizijo pošasti, ki spominja na velikansko sovo. V nadaljevanju zgodbe se zdi, da film postaja še bolj predvidljiv; Bruce izbere novo tarčo v prikupni ljubiteljici umetnici Meredith, ki je pred kratkim ubežala dolgotrajnemu nasilnemu razmerju in se odloči, da bo z novim ljubimcem preživela brezskrbni vikend v njegovi hiši sredi gozda. A kot je moč pričakovati, se kmalu po njunem prihodu začnejo odvijati nenavadne reči, ki sčasoma privedejo do točke, ko se film nepričakovano obrne na glavo in postane očarljivo zmeden, psihadeličen in bizaren izlet v norost. Pravzaprav bi bilo krivično razkriti kaj več o samem filmu, saj je A Wounded Fawn tiste sorte zgodba, o katerih je pred ogledom najbolj vedeti čim manj, saj so zato njeni šoki, preobrati in odštekani trenutki toliko bolj učinkoviti. Režiser in scenarist Travis Stevens, ki je nazadnje presenetil z bizarno črno komedijo Jakob’s Wife, se tokrat izkaže s spretnim in domiselnim prepletanjem konvencionalnih metod slasherja in motivov iz antičnih mitov, ki tematizirajo krivdo, maščevanje in človekovo kesanje za grehe. Kar pa je najpomembnejše; film potrpežljivo pušča za seboj sledi in navkljub temu, da gledalca večinoma pušča zmedenega, je ta dovolj motiviran, da vztraja v zgodbi, tudi po zaslugi odličnih igralskih predstav, pristne surrealne atmosfere ter ekonomičnosti zgodbe, ki se povečini odvije na eni sami lokaciji in z majhnim številom nastopajočih. A Wounded Fawn je nedvomno ena od najbolj odbitih gledalskih izkušenj tega leta.

Ocena