Italijanski režiser Luca Guadagnino je že s svojim prejšnjim filmom, mojstrsko in žal krivično spregledano predelavo klasike Suspiria, dokazal, da ima prav poseben čut za serviranje groze, ki navkljub preobilici gnusa in krvi nikoli ne zatava v past serviranja lenobne eksplotacije in praznoglavih šokov. V podobni maniri nadaljuje tudi s svojim najnovejšim celovečercem, bizarno kanibalsko romanco Bones and All, v kateri je znova združil moči z mladim igralskim zvezdnikom Timothyjem Chalametom in (znova) ustvaril enega od najbolj provokativnih filmov leta 2022, kjer bo občinstvo bodisi občudovalo filmarjevo drzno umetniško vizijo bodisi se bo nadnjo močno zgražalo. V ospredju nenavadne zgodbe sta mlada kanibala Maren in Lee, ki potujeta skozi Ameriko in skušata voditi normalno življenje, četudi se morata redno prehranjevati s človeškim mesom in hkrati paziti, da njuni živalski apetiti ne bi ogrozili ljubezni, ki se rodi med njima na poti do nekega cilja, ki morebiti sploh ne obstaja. Bones and All bi površni gledalci opisali kot kanibalsko različico najstniške romance Twilight, vendar temu še zdaleč ni tako; Guadagnino se namreč tudi v najbolj romantičnih in intimnih trenutkih nikoli docela ne prepusti osladnosti in sentimentalnosti, temveč gledalca neprestano opominja na sprevrženost dogajanja in ne obrača pogleda stran od krvavih sledi, ki jih glavna junaka puščata za seboj. Navkljub vsem gnusu pa se gledalec težko upre prepričljivi romanci med glavnima junakoma, ki ju odlično odigrata Chalamet in še posebej fenomenalna Taylor Russell, med nastopajočimi pa še velja omeniti naravnost zastrašujoča Marka Rylanca in v epizodni vlogi Michael Stuhlbarga, ki navkljub omejeni prezenci pustita zelo močan vtis. Bones and All je film močnih kontrastov, ki po vseh pravilih ne bi smeli vzajemno funkcionirati, vendar jih Guadagnino zapakira v unikatno in nenavadno mamljivo izkušnjo, kjer se prepletajo poetičnost, brutalnost, ganljivost in absurdnost. Film, ki vas bo očaral, četudi si tega ne boste želeli priznati.

M. Night Shyamalan ima verjetno eno najbolj bizarnih karier filmarja v Hollywoodu; pred četrt stoletja je dosegel slavo s kultnima srhljivkama The Sixth Sense in Unbreakable, nato pa začel naglo toniti v morje povprečnosti in celo negledljivosti, se za kratek čas znova dvignil in danes nekako ostaja na meji med obema skrajnostima. A ne glede na vse, je Shyamalan zaradi svojega slovesa po svoje zanimiv in unikaten filmar (tudi zaradi nagnjenosti k pogosto dobesedno norim vsebinskim preobratom), zato bi težko rekli, da njegov najnovejši celovečerec, psihološka apokaliptična srhljivka Knock at the Cabin, ni bila pospreljema z radovednimi pričakovanji. Za razliko od večine Shyamalanovih filmov je pričujoči triler nekoliko bolj minimalističen; povečini se odvije na eni sami lokaciji, veliko je poudarka na dialogih in interakciji med maloštevilnimi liki, dogajanje pa je pogosto zgolj sugerirano. Film, posnet po istoimenskem romanu Paula F. Tremblayja, se naslovu primerno odvija v notranjosti gozdne koče zakoncev Erica in Andrewa, ki preživljata brezskrbne počitnice s svojo posvojeno hčerko Wen. A njihov mir prekine prihod četverice neznancev, ki trdijo, da je svet na robu apokalipse, edina rešitev pa je, da se eden od članov družine žrtvuje za obstanek človeštva. Knock at the Cabin ima sicer nekatere značilne Shyamalanove kikse (občasno čudna kamera, pridigarski in površinski družbeni komentar na temo strpnosti in nesmiselnosti sovraštva, okorni dialogi), vendar pa gre brez dvoma za enega boljših, če ne celo najboljših režiserjevih filmov v zadnjih desetih letih. Velika prednost filma je ta, da Shyamalan tokrat ustvarja s srcem, ne pa (zgolj) z egom in omejenost na eno samo lokacijo odlično izkoristi za stopnjevanje napetosti in suspenza, k še boljšemu rezultatu pa pripomorejo presenetljivo spodobne igralske predstave ter odlična glasba Herdis Stefansdottir. Na vsebinski ravni Shyamalan tokrat ne podeleže neumnih preobratom in zgodbo kompetentno drži pokonci vse do emocionalnega zaključka, ki pa bi znal koga zmotiti zaradi (pre)obilice krščanskega simbolizma ter moraliziranja. A navkljub nekaterim spodrsljajem pa je Knock at the Cabin čisto soliden in kratkočasen apokaliptični triler.