Wolf (2021)

Četudi se zaplet pričujočega filma zdi bizaren, pravzaprav temelji na resnični psihični bolezni, imenovani species dysphoria. Gre za bolezensko stanje posameznika, ki je prepričan, da je žival, nenavadno pa je to, da je bolezen močno razširjena med najstniki oz. mladimi v zgodnjih 20. letih. Takšen je tudi glavni junak filma Wolf režiserke in scenaristke Nathalie Biancheri; Jacoba, ki je prepričan, da je volk, po napadu na svojega mlajšega brata starši predajo osebju psihiatrične bolnišnice, kjer se zdravijo njemu podobni posamezniki, tekom časa pa se zaljubi v skrivnostno pacientko, ki zase trdi, da je divja mačka, hkrati pa je podvržen pogosto brutalnim metodam upravnika bolnišnice, ki skuša pozdraviti svoje paciente za vsako ceno. Film Wolf je treba pohvaliti, da se skuša lotiti tako občutljive in v širši javnosti pogosto zamolčane problematike na resen in odgovoren način, glavni igralec George MacKay pa postreže s samozavestno predstavo, ki hkrati zahteva veliko poguma in profesionalnosti. Škoda le, da bi si za svoj tvegan podvig zaslužil boljši film; Wolf je sicer tehnično povsem spodoben film, vendar pa mu na vsebinski ravni hitro zmanjka sape, saj režiserka daje občutek, da bodisi ne zna ali ne upa razpolagati z razpoložljivim potencialom. Če posnameš film o občutljivi ali celo zamolčani problematiki, je verjetno v prvi vrsti pomembno to, da gledalca vsaj malce informiraš o tem, kar mu prikazuješ, toda Biancherijeva tega nikoli ne stori; na vsake toliko časa je namignjeno, da je obravnavana bolezen posledica globoke posameznikove travme, vendar o glavnem liku ne izvemo praktično ničesar, še manj pomembni pa so stranski liki, ki so večkrat na ravni neizrazitih statistov. A tisto, kar najbolj zmoti je to, da ni povsem jasno, kaj bi režiserka s filmom rada dosegla; na več mestih se zdi, da obravnavano bolezen dojema kot posameznikovo osebno odločitev in da bi mu pri tem morali zagotoviti popolno svobodo, kar je v tem primeru precej nespametno razmišljanje. Ravno zato ni presenetljivo, da film nima nobenega zadovoljivega epiloga; preprosto se konča in ko gledalec pričakuje, da bo sledil nekakšno sklepno poglavje, se prične odjavna špica. Končna posledica tega je, da Wolf navkljub drznim ambicijam ter odlični igri MacKayja pove zelo malo oz. če smo popolnoma iskreni; nič.

Ocena

Rating: 2 out of 5.

We Are All Going to the World’s Fair (2022)

Rating: 8 out of 10.

V zadnjih letih, še posebej pa s porastom priljubljenosti interneta, se je znotraj našega realnega ustvaril virtualni svet, ki je z možnostjo filtriranja resničnosti, senzacionalističnega napihovanja vsakdanjih stvari ter obupanega iskanja pozornosti postal mnogo večja nevarnost kot si ljudje znamo predstavljati. In ta nevarnost je še posebej usodna za mlade ljudi, ki preživijo večino časa na spletu in lovijo trenutke malih bizarnosti, ki se sčasoma prelevijo v nekaj bistveno bolj tragičnega. Eksperimentalna grozljivka We Are All Going to the World’s Fair, sicer režijski prvenec transrežiserke Jane Schoenbrun, ponudi vpogled v to umetno ustvarjeno realnost skozi oči osamljene najstnice Casey (obetavna novinka Anna Cobb), ki sprejme izziv s sodelovanjem v priljubljeni in skrivnostni spletni igri (t.i. online role-playing igra, po kateri pričujoči film nosi naslov) in naveže stik s spletnim prijateljem, starejšim možakarjem po imenu JLB, ki pozna tragične razsežnosti omenjene igre. Film je strukturno ustvarjen kot kolaž krajših videoposnetkov spletne kamere na Caseyjinem računalniku, ki v maniri žanra filmov o najdenih posnetkih (četudi pričujoči film ne spada v to kategorijo) ostaja zvest grobemu realizmu, vendar pa bi izdelku delali močno krivico, če bi ga označili za (zgolj) grozljivko; režiserka Schoenbrunova navkljub nekaterim elementom nadnaravnega v podajanju groze izhaja iz človeka samega oz. glavne junakinje, ki naglo izgublja identiteto in razsodnost, njen svet (tako na internetu kot zunaj njega) pa se spreminja v majhen planet osamljenosti, odtujenosti in čustvene praznine. Preprosteje povedano; film ne potrebuje duhov, pošasti in demonov, da prestraši gledalca, ampak zgolj kruto resničnost, ki je zreducirana na monologe (v filmu skorajda ni dialogov) ter prostore, kjer se večinoma nahaja zgolj ena oseba. Ker je film izrazito eksperimentalne narave, bo tistim, ki pričakujejo standardno žanrsko zabavo, dolgočasen in razvlečen, toda We Are All Going to the World’s Fair ni zgolj film, ampak srhljivo opozorilo o obstoju realnosti, v katero so posrkani mladi. To je tih film, ki pa ga je nemogoče preslišati.