Vid Šteh

Avstrijski šoker Goodnight Mommy režiserjev Veronike Franz in Severina Fiale se odvija v za žanr filmskih grozljivk precej neobičajnem okolju; na vrhuncu poletne sezone v razkošni vili sredi idiličnega podeželja. Toda pod vsem bliščem, živimi barvami in razposajenostjo narave se skriva nekaj temačnega; bratca dvojčka Elias in Lukas sumita, da njuna mama, ki je pred kratkim prestala lepotno operacijo, ni v resnici to, za kar se predstavlja. Posledično se odnosi med trojico začnejo hitro krhati, negotovost, paranoja in bujna otroška domišljija pa kmalu privedejo tudi do nasilnih dejanj. Goodnight Mommy je film kontrastov; Franzova in Fiala odlično prepletata navidez nezdružljive elemente v zastrašujočo izkušnjo, ki jo gledalec zlepa ne bo pozabil. Tu ni prostora za cenene trike čezlužniških šokerjev; ceneni skoki v kamero (jumpscare), za lase privlečeni zapleti ter liki, za katere si želiš, da bi jih čimprej nekaj pokončalo v pričujočem filmu nimajo kaj za početi, saj gre v osnovi za sila brutalno in pretresljivo družinsko srhljivko, ki tematizira tako disfunkcionalnost v modernih odnosih ter težo prebolevanja izgube bližnjega. Fokus filma je kakopak na osrednjih treh igralcih, ki svoje delo opravijo z odliko, namesto pričakovane gnustnosti in nadnaravnih klišejev pa Goodnight Mommy prestraši predvsem z dejstvom, da je zgodba filma tako zlovešče realistična, da bo v gledalcu nemudoma zbudila nelagodje. Nekatere gledalce bo končni razplet resda nekoliko spomnil na južnokorejsko klasiko The Tale of Two Sisters, vendar je preobrat uporabljen povsem v skladu s kontekstom zgodbe. Goodnight Mommy je film, ki znova dokaže, da Evropa še vedno zna bolj prepričljivo strašiti gledalce kot njeni bledi imitatorji čez lužo.

Ocena

The Shining, grozljiva mojstrovina Stanleyja Kubricka, posneta po romanu Stephena Kinga, tudi po skoraj 40. letih še vedno velja za filmsko klasiko, ki gledalca fascinira s svojo misterioznostjo ter hkrati strese do kosti. Velja pa tudi dejstvo, da King nad filmom ni bil navdušen in je Kubricka označila za filmarja, ki preveč misli in premalo čuti, vseeno pa to ni pretirano vplivalo na vpliv, ki ga je film obdržal vsa ta leta. Leta 2013 pa je King napisal roman Doctor Sleep, nadaljevanje zgodbe o družini Torrance, ki je bila priča prebujanju zla v zasneženem hotelu Overlook, le da je tokrat v ospredju odrasli Danny, ki se spremeni v zrcalno sliko svojega pokojnega očeta; njegov dar izžarevanja (neke vrste telepatija) je zadušen pod težo alkohola, spomini na dogodke iz hotela Overlook so še vedno živi, vse pa še dodatno zaplete prihod skrivnostnega kulta pod vodstvom diabolične Rose, ki je na lovu za najstnico Abro, s katero si Danny deli zmožnost izžarevanja. Glavna odlika filma Doctor Sleep je ta, da je zamišljen kot nadaljevanje Kubrickovega filma, hkrati pa režiser Mike Flanagan predstavi popolnoma novo zgodbe in like, osrednji motiv pa je še vedno dar izžarevanja in kako ta posamezniku predstavlja tako blagoslov kot breme. Flanegan kompetentno in predvsem spoštljivo razvija tradicijo tako romana kot filma, dogajanje pa popestri s subtilnimi prizori strašenja, visoko mero suspenza ter kakopak odličnimi igralskimi predstavami, kjer izstopajo predvsem Ewan McGregor kot Danny, Kyliegh Curran kot srborita Abra, posebno pohvalo pa si zasluži karizmatična Rebecca Ferguson, katere Rose predstavlja eno najboljših filmskih zlikovk vseh časov. Če bi kjerkoli iskali napake, bi jih najverjetneje v trenutkih, ko skuša film replicirati nekatere najbolj ikonične prizore iz predhodnika, kar je že vnaprej izgubljena bitka. A nobeno od teh “naslanjanj” na Kubrickovo klasiko ni sramotno ali ceneno, zato je Doctor Sleep še vedno več kot dostojno nadaljevanje filmske mojstrovine, ki pa bo seveda za vedno ostala nepresežena.

Ocena