Filmi, ki se ponašajo s sila nizkim proračunom, se morajo pri zbujanju gledalčeve pozornosti močno potruditi in se pogosto zatekati k bolj subtilnim in sofisticiranim poskusom, da navkljub omejenim finančnim sredstvom iz ponujenega potenciala iztisnejo svoj maksimum. Nenazadnje pa; če se film ne ponaša z močnim scenarijem, prepričljivimi igralci ter zanimivo zgodbo, mu še tako orjaški proračun ne more pomagati, da bi štrlel iz povprečja. Tega se tudi zaveda grozljivka I Trapped The Devil, celovečerni prvenec Josha Loba, ki dokaže, kako ustvariti nepopolno, vendar hkrati unikatno in vzdušnjo izkušnjo za gledalca, ki si želi odmika od generičnih hollywoodskih strašljivk; zgodba, ki se odvije v (skoraj) realnem času na eni sami lokaciji; v hiši paranoičnega Steva, katerega za božične praznike obiščeta brat Matt in njegova žena Karen, vendar pa je dvojica kmalu priča absurdni situaciji, saj ima Steve v kletnih prostorih hiše zaprto osebo, za katero trdi, da je hudič. Četudi se zaplet zdi rahlo trapast, je I Trapped The Devil vse prej kot trapast film; gre za sofisticirano psiholško srhljivko, ki se bolj kot na akcijo in hitro dogajanje zanaša na vzpostavljanje moreče, klavstrofobične atmosfere, hkrati pa očara preko eksperimentiranja s svetlobo in barvnimi odtenki, strašljivim počasnim tempom, preprostimi, vendar všečnimi liki ter visoko mero suspenza, saj Lobe ostaja zvest enigmatičnosti in mističnosti zgodbe vse do zadnjega trenutka. Kar film kvari, je njegova dolžina, ki sicer ni pretirana (slabih 80. minut), vendar se zdi, da se film na več mestih nekoliko vleče in da bi morebiti funkcioniral bolje kot kratko ali srednjemetražni izdelek. Nekatere gledalce bo morebiti zmotilo tudi to, da je film (pre)skromen z razlago dogajanja in preveč stvari pusti odprtih in nedorečenih, vendar kot celota je I Trapped The Devil privlačna poslastica za zahtevnejše oboževalce grozljivk.

Pet Sematary je verjetno eden od najbolj popularnih romanov Stephena Kinga, ki je sicer že bil deležen filmske adaptacije v 80. letih, tokrat pa sta režiserja Kevin Kölsch in Dennis Widmeyer postregla z moderno različico zgodbe o zakletem živalskem pokopališču. Zgodba je v osnovi ista; štiričlanska družina se preseli v podeželsko hiško blizu velikanskega gozda, kjer hčerka Ellie odkrije skrivnostno pokopališče za živali z nesluteno močjo, ki omogoča, da se mrtvi hišni ljubljenčki vrnejo iz onostranstva, četudi vidno spremenjeni in bistveno nevarnejši. Kar v pričujočem remaku najbolj preseneti, je to, da je ta v osnovi precej konvencionalna grozljivka, ki se drži žanrskih pravil, vendar pa hkrati poseduje prepričljivo dominantno držo, zaradi katere pri gledalcu obdrži pozornost vse do nastopa odjavne špice. Povrhu tega se film lahko pohvali z izvrstno srhljivo atmosfero in vizualno estetiko, ki jo sicer pogosto srečujemo v starošolskih grozljivkah, nadstandardno dobrimi igralskimi predstavami predvsem Jasona Clarka in veterana Johna Lithgowa, presenetljivo velikim številom strašljivih momentov ter kot struna napeto zgodbo, ki se tematsko dotika človekovega večnega strahu pred smrtjo oz. soočenjem z občutki minljivosti. Film je prav tako premeten in za neracionalna dejanja glavnih junakov večinoma ponudi dokaj smiselne razlage, pa četudi segajo v območje nadnaravnega. Pet Sematary ni samo ena boljših filmskih adaptacij Kingove romana, ampak tudi izredno prepričljiva nadnaravna strašljivka, ki oboževalce žanra ne bi smela razočarati.