The Yellow Wallpaper (2021)

Rating: 7.5 out of 10.

Ameriško pisateljico Charlotte Perkins Gilman (1860 – 1935) lahko označimo za prababico feminizma, saj je ta razburjala javnost tako s svojimi pogosto škandaloznimi literarnimi deli ter za tiste čase izredno nekonvencionalnim načinom življenja. Njeno najbolj znamenito delo je gotska kratka zgodba The Yellow Wallpaper, ki ne tematizira zgolj težaven družbeni položaj žensk v 19. stoletju, ampak tudi tedanje pogosto sporne pristope pri razumevanju in zdravljenju duševnih bolezni. Neimenovana glavna junakinja, ki boleha za domnevno blagimi simptomi depresije in histerije (to je bila tedaj pogosta diagnoza za ženske s psihičnimi težavami), se s svojim možem zdravnikom preseli v odmaknjeno podeželsko vilo in kmalu po njunem prihodu vzpostavi bizarno navezanost z rumenimi tapetami v njuni spalnici, sčasoma pa je prepričana, da se za zidovi hiše skriva ženska, katero mora osvoboditi. Najnovejšo filmsko adaptacijo Gilmanine zgodbe v režiji Kevina Pontutija bi lahko označili za drzen eksperiment, ki se hkrati spogleduje kot tudi distancira od žanrskih pravil gotskega trilerja in nadnaravne srhljivke, s tem pa tudi konkretno preizkuša gledalčevo potrpljenje. Glavna odlika filma je predvsem njegova vzdušna atmosfera, ki temelji na kontrastni fotografiji med idiličnimi podobami podeželske narave in grozotami vse bolj načeta duševnega zdravja glavne junakinje Jane, katero s sofisticirano srhljivostjo odigra Alexandra Loleth, počasen tempo ter minimalistični poskusi strašenja gledalca, za katere je nemogoče trditi, da so ustvarjeni lenobno. Pontuti uspe smiselno združiti zgodbo o duhovih z močnim družbenim komentarjem o ne zgolj duševnih boleznih, ampak tudi o zadušljivem položaju žensk, ki se morajo podrejati strogim družbenim normam in sledenju t.i. “normalnosti”. A ker je The Yellow Wallpaper filmski eksperiment, ta kakopak s seboj prinaša tudi neprijetno spoznanje, da film ni primeren za vsakogar in da od gledalca zahteva res ogromno volje in potrpežljivosti. A če se filmu prepustite, vas bo nagradil s sicer travmatično, vendar unikatno izkušnjo.

What Josiah Saw (2021)

Rating: 7.5 out of 10.

Psihološka družinska srhljivka What Josiah Saw se tematsko loteva v žanru grozljivk pogosto obravnave tematike zakopanih družinskih skrivnosti in kako te postopoma uničijo medsebojne odnose ter posameznike usodno zaznamuje v obdobju odraslosti, ko bi vsak normalen človek lahko našel svoj notranji mir in zadovoljstvo. Film se vrti okoli družine Graham in skrivnostnega prekletstva, ki visi nad osamljeno družinsko kmetijo, katero je med drugim zaznamoval tudi nepojasnjeni samomor matere Miriam. Po strukturi je film razdeljen na tri dele, ki prikazujejo odraslo življenje posameznega člana družine; rahlo duševno zaostali Thomas je edini, ki živi na družoinski kmetiji in je pod stalnim nadzorom svojega strogega in tiranskega očeta, Eli živi na drugem koncu države in se utaplja v dolgovih, hkrati pa je na pogojnem izpustu zaradi spolnega odnosa z mladoletnim dekletom, medtem ko je Mary žrtev težkih duševnih motenj in se navkljub moževim prizadevanjem ne želi ukloniti želji, da bi postala mati in resno razmišlja o sterilizaciji. Trojico kmalu združi ponudba vplivne naftne družbe, ki želi izkopavati na področju njihove hiše, toda vnovično srečanje nenadoma prebudi grozljive grehe iz družinske preteklosti. What Josiah Saw je za ogled izredno neprijeten film, saj prikazuje zapravljenja življenja ljudi, za katera se zdi, da so v živjenju že zamudili zadnji vlak odrešitve in jih vsaka odločitev lahko potisne samo navzdol. Ta izrazita temačnost bo seveda marsikaterega gledalca odbila, toda film vsekakor služi namenu žanra, kateremu pripada; What Josiah Saw z neusmiljeno bridkostjo, šokantno brutalnostjo ter morečo gotsko atmosfero odpira pogled v svet družinske tragedije in seksualnih travm. Odlične igralske predstave (še posebej blesteč je veteran Robert Patrick v vlogi strašljivega avtoritativnega očeta) so pospremljene z nekoliko prepočasnim tempom (še posebej na sredini fima), zgodba pa na več mestih potrebuje ogromno časa, da se premakne naprej, vendar je gledalčev trud vsekakor poplačan v zadnji tretjini, ko je priča naravnost zastrašujočemu finalu, ob katerem bo vsekakor ostal odprtih ust. What Josiah Saw je nedvomno eden od najbolj provokativnih filmov letošnjega leta.