Vid Šteh

Cornwall je predel v južnozahodnem delu Anglije, ki ga že od nekdaj zaznamujejo številne miti in legende, celotno območje pa je v filmih in literaturi (še posebej v delih Edgarja Allana Poeja in Arthurja Conana Doyla) zaznamovano z temačno mistiko in sanjaško atmosfero, ki briše ločničo med resničnim in imaginarnim. Nekdo, ki razume in ceni vzdušje, ki ga ta del Anglije ponuja, bo nedvomno užival v eksperimentalni folk grozljivki Enys Men, ki negira skoraj vse konvencionalne metode filmskega pripovedništva ter razvija zgodbo preko močnega simbolizma in zlovešče glasbe. Drugi film režiserja in scenarista Marka Jenkina, ki je že leta 2019 presenetil z avantgardno dramo Bait o napetostih med prebivalci ribiškega naselja, služi kot poklon retro grozljivkam iz 70. let, saj je film posnet na 16mm trak, Jenkin pa filma ni zgolj režiral in spisal, ampak tudi zanj zložil temačno ambientalno glasbo. Film ima precej skromno zgodbo; leta 1973 se samostojna raziskovalka odpravi na nenaseljen otok ob obali Cornwalla, da bi spremljala in preučila rast redkih rož, zaradi katerih (ali pa tudi ne) začne doživljati bizarne vizije, njen sprva rutinski vsakdanjik pa se začne postopoma spreminjati v moro, ki za seboj povleče cel kup potlačenih frustracij in osebnih zamer. Kot že omenjeno, je Enys Men izrazito eksperimentalen film, ki zahteva specifičnega gledalca; zamišljen je kot audio-vizualna izkušnja z nejasno pripovedno nitjo, strogo metafizičnim vzdušjem ter močnim simbolizmom. In s tega vidika je film uspešen; prepričljivo temačno vzdušje, privlačna retro vizualna podoba, podkrepljena z odlično glasbeno podlago, izvirna metaforika ter zlovešča prezenca glavne igralke Mary Woodvine so dovolj močni aduti za tiste, ki hrepenite po bolj unikatni in nekonvencionalni filmski izkušnji. Resda ima film težave z razvlečenostjo in nerodno hojo na meji med umetniškostjo in pretencizonostjo, vendar to sladokusce ne bi smelo motiti. Za vse ostale, ki pričakujete bolj tradicionalno strašljivko, pa je najbolje, če uro in pol svojega časa namenite čemu drugemu.

Ocena

V današnjem času vse manj inovativnih filmskih eksperimentov, ki so namenjeni zgolj hitri molži denarja, je osvežujoče naleteti na naslov kot je Renfield. Gre namreč za komično grozljivko, ki posvoji klasično izročilo kultnega vampirskega romana Dracula britanskega pisca Brama Stokerja in ga vstavi v moderne čase ter svoj fokus usmeri na raziskovanje razmerja, ki ga pri prejšnjih adapatacij romana nismo bili deležni; razmerja med vampirskim grofom in njegovim pomočnikom Renfieldom, ki je bil dosedaj obravnavan zgolj kot stranski lik oz. kot lik, katerega namen je bil zgolj pokazati tragične posledice, ki jih doživi človek pod Drakulovim nadzorom. Kot že rečeno, je Renfield postavljen v moderna čase, ko se skuša naslovni junak po skoraj 90 letih prinašanja žrtev za svojega gospodarja od njega odločno distancirati in okusiti življenje normalnega državljana. Sodeč po premisi smo gledalci pričakovali, da se bo film na duhovit način loteval prikaza toksičnega odnosa med Drakulo in Renfieldom in to do določene mere doseže z izredno pozitivnimi rezultati; Nicolas Cage kot Drakula je naravno idealna izbira in se vlogi zastrašujočega, vendar še vedno sadistično zabavnega vampirja prepusti v celoti, medtem ko mu ob strani stoji simpatični Nicholas Hoult. Njuna bizarna kemija, odštekani dialogi in predvsem Cagova pričakovano teatralna igra predstavljajo daleč najboljše dele filma, ob katerih se bodo gledalci na ves glas smejali in kričali. Škoda le, da film v obstoječo zgodbo vstavi še povsem nepotrebno, dolgočasno in obupno predvidljivo stransko štorijo, kjer se Renfield poveže z mlado policistko, ki želi spraviti na kolena kriminalni sindikat, odgovoren za smrt njenega očeta. Že okvirni zaplet je nekaj, kar smo videli že najmanjk stokrat, toda film z njim ne naredi dobesedno ničesar in se zadovolji s površinsko izrisanimi liki, prisiljenimi čustvenimi vložki in skorajšnjo popolno odsotnost humorja. Še več; ta del filma se s kung-fu supeherojskimi prizori in neumnimi enovrstičnicami zdi popolnoma nevmesen in gledalcu namesto užitka prinese frustracijo. Nasploh se zdi, da Renfield ni zmožen izkoristiti zanimivega potenciala in se zadovolji zgolj z občasnimi humornimi vložki, risankastim nasiljem ter naslanjanjem na Cagevo nastopaštvo. Precejšnje filmsko razočaranje.