Cocaine Bear (2023)

Rating: 8 out of 10.

Kaj pričakovati od filma z naslovom Cocaine Bear? Najverjetneje ne filma, ki delno temelji na resničnih dogodkih, toda najnovejši celovečerec režiserke Elizabeth Banks temelji na absurdnem pripetljaju iz leta 1985, ko je ameriški črni medved zaužil velikanske količine kokaina, odvrženega iz letala preprodajalcev mamil nad gozdovi zvezne države Tennessee. Resnična zgodba je kakopak tragična, saj je nesrečni medved preminul (zaužil naj bi za okoli 34 kilogramov kokaina), toda Cocaine Bear je zamišljen kot divja komedija zmešnjav z elementi pustolovskega trilerja in ultranasilne eksplotacijske grozljivke. Okvirni zaplet ostaja isti, vendar pa se Banksova razposajeno prepustis ekscesnemu pretiravanju in se niti ne pretvarja, da je njen namen natančna rekonstrukcija resničnega dogodka. Film sledi različnim likom (preprodajalci mamil, policisti, deček in deklica, dekličina mama, gozdna čuvajka), ki se po spletu okoliščin znajdejo bodisi na lovu za izgubljenim kokainom bodisi na begu pred pobesnelim medvedom, na poti do cilja pa ne manjka raztrganih okončin, potokov krvi, teatralna igranja ter dogodkov, ki nonšalantno kljubujejo zakonom fizike ali kakršnikoli realni podlagi. Z drugimi besedami; Cocaine Bear je film, ki ima ogromno potenciala za katastrofo, vendar pa Banksova celotno izkušnjo zapakira v izredno gledljivo, dinamično, hudomušno nasilno in predvsem za počit smešno farso, ob kateri bo gledalcu malo mar za pretiravanja in nelogičnosti. Navkljub skromni karakterizaciji je večina likov všečnih (tudi žal že pokojni Ray Liotta v svoji zadnji vlogi, krivično pa bilo spregledati očarljivo psihotičnega naslovnega kosmatinca), akcijski prizori so razvesljujoče pretirani, šale povečini nasmejijo, živahen tempo in konstantna dinamika pa poskrbijo, da film mine, kot bi mignil. Cocaine Bear je naslovu primerno naspidirana, obešnjaška in krvavo zabavna farsa, ki jo to, da se pri dostavljanju norosti ne drži nazaj, venomer rešuje pred padcem v povrečje.

Skinamarink (2022)

Filmi, kot je Skinmarink, so v današnji dobi vse bolj površinske filmske hiperprodukcije, ki se podreja gledalčevemu vse nižjem pragu pozornosti in potrpljenja, zelo redki in pogosto stigmatizirani kot artistični dolgčas. Okusi gledalcev so si seveda različni in tudi umetnost je vedno mišljena kot nekaj subjektivnega, kljub temu pa je treba občudovati determinacijo ter drznost kanadskega filmarja Kyla Edwarda Balla in njegovega celovečernega prvenca, ki bi ga najlažje opisali kot eksperimentalno srhljivko in enako čudovit kot tudi zastrašujoč poklon kratkim filmom iz zgodnjega obdobja mojstra Davida Lyncha. Zgodba je postavljena v leto 1995, ko neke noči bratec in sestrica ugotovita, da je njun oče izginil neznano kam, hiša, v kateri živijo, pa se začne spreminjati; najprej izginejo vsa okna in vrata, temu sledijo še drugi deli pohištva, med čakanjem na očetovo vrnitev pa otroka komunicirata z nadnaravno silo, skrito v temi. Skinamarink je film, ki namerno in samozavestno krši vsa pravila klasične filmske naracije, saj ga bolj kot zgodba in aktivno dogajanje zanima grajenje zadušljive atmosfere ter zbujanje občutkov neprijetnosti in strahu pri gledalcu. Pri obojem je več kot uspešen in upali bi si reči, da je Ballov prvenec eden najstrašnejših filmov letošnjega leta, saj ponudi vpogled v brezizhodno nočno moro, podprto s pogosto tesnobnimi in neprijetno statičnimi kadri, zloveščimi igrami svetlobe in teme, redkimi dialogi, naravnost zastrašujočimi zvočnimi učinki ter klavstrofobično vizualno podobo, ki posvaja etetiko retro srhljivk iz 70. let. Film se hkrati lahko pohvali z odlično uporabo praktičnih učinkov ter premeteno odločitvijo, da iz hiše, v kateri se celotno dogajanje odvija, ustvari lik, podoben zlobnežu, ki organsko diha z glavnima junakoma in s svojimi vse bolj abstraktnimi podobami in nasilno prezenco prestraši bolj kot marsikateri demon, zombi, vampir ali kakršnakoli druga pošast. Resda bo film mnogim gledalcem preveč abstrakten, zgodba pa bi prav tako prišla bolj do izraza, če bi Ball na določenih mestih rahlo zgostil in se s tem izognil razvlečnosti. Iz vsega povedane je kakopak moč razumeti, da Skinamarink ni film za vsakogar in da bo marsikdo v njem videl zgolj razvlečno pretenciozno črevo. Odločitev pa je kakopak v rokah gledalca.

Ocena

Rating: 4 out of 5.