Angst (1983)

Rating: 10 out of 10.

Angst je eden najbolj kontroverznih avstrijskih filmov vseh časov, ki je v 80. letih uspel razburkati javnost z nekonvencionalnim pripovednim tokom in brezkompromisnim vpogledom v bolno psiho serijskega morilca, ki je povzet po resničnem klavcu Wernerju Knieseku. Film nima pretirano zapletene vsebine; neimenovani serijski morilec se po desetih letih čepenja za rešetkami znova znajde na prostosti in prvo, kar mu pade na pamet, je to, da bi znova ubijal. Morilec, ki ga izvrstno odigra Erwin Leder, se še kako zaveda svoje ubijalske narave in uživanju v mučenju, zato ni presenetljivo, da vlomi v hišo tričlanske družine in se začne nad njo sadistično izživljati. Po današnjih standardih Angst s količino nasilja ne doseže ravni klavnic tipa Saw in Hostel, je pa zato toliko bolj srhljiv v realističnem, skoraj dokumentarističnem prikazu morilskih impulzov glavnega junaka, ki so mu tako pomembni kot dihanje. Režiser in scenarist Gerald Kargl, ki zaradi burnega odziva javnosti po tem filmu ni posnel nobenega več, spremlja glavnega junaka na poti v človeški pekel, pri tem pa se poslužuje inovativne rabe kamere (ta večkrat perfektno ujame kaotično notranjost morilca), mračne ponavljajoče glasbe in suspenza, o katerem premnogi hollywoodski filmi lahko zgolj sanjajo. Edino, kar bi filmu lahko šteli v minus, je nekaj razvlečenosti (film sicer traja slabih 75 minut) v prizorih, kjer v realnem času spremljamo glavnega junaka pri nošenju trupel v prtljažnik, vendar pa je izdelek preveč šokanten in surov, da bi nam zlepa pobegnil iz spomina. Klasika avstrijskega filmskega undergrounda.

Candyman (2021)

Rating: 7 out of 10.

Candyman je napol nadaljevanje, napol pa vnovični zagon istoimenskega kultnega filma iz leta 1992, ki je tokrat pristal v rokah režiserke Nie DaCosta, pri scenariju pa ji je na pomoč priskočil tudi Jordan Peele, zaradi česar smo gledalci dobili občutek, da film vendarle ne bo samo namenjen (zgolj) hitremu zaslužku in da si ekipa želi povedati močno zgodbo s še močnejšim družbenim komentarjem. Filmu to povečini dobro uspe in vzorno nadaljuje ter hkrati nadgradi duh in zgodbo izvirnika; tokrat je v ospredju zgodbe obetavni slikar Anthony, ki se po spletu naključij vrne v svojo, sedaj popolnoma zapuščeno črnsko sosesko in nehote trči ob legendo o skrivnostnem morilcu s kljuko, ki se pojavi, če v ogledu petkrat ponoviš njegovo ime – Candyman. DaCostin film sicer ustvari nekaj navezav na filmskega prehodnika iz 90. let, vendar pa hkrati uspešno funkcionira kot samostojni film s to razliko, da je družbeni komentar tokrat nekoliko bolj v ospredju s poudarkom na naraščujočem policijskem nasilju in represiji nad revno temnopolto skupnostjo. Ker vemo, da je Hollywood pri podajanju tovrstnih sporočil pogosto neroden, je hvale vredno, da se Candyman uspe večinoma temu izogniti, četudi je na več mestih čutiti nekaj čezlužniške pokroviteljske politične korektnosti. A film najbolj zasije, ko postane čistokrvna grozljivka in s tega vidika uspe gledalca dobro prestrašiti z domiselnimi postavitvami kadrov, prefinjenim skrivanjem zlikovca vse do zadnje tretjine, še najbolj pa navdušijo kratki razlagalni vložki s senčnimi lutkami, ki na izviren način pripovedujejo Candymanovo življenjsko zgodbo. Igralske predstave so spodobne, tempo ravno prav hiter, da se gledalec ne dolgočasi, konec pa kakopak pusti ogromno prostora za nadaljevanja. Candyman ni noben presežek, vendar je glede na to, da Hollywood vztrajno uničuje klasike s predelavami, nadaljevanje in predzgodbami, je povsem spodobna žanrska zabava.