Nemški režiser turškega rodu Fatih Akim se je v svoji dolgoletni karieri lotil številnih žanrov; od romantičnih komedij, socialnih dram pa vse do glasbenih dokumentarcev. S svojim najnovejšim filmom, biografsko grozljivo dramo The Golden Glove se predstavlja v najbolj temačni in neusmiljeno realistični luči doslej; Akim nas namreč popelje v umazano, depresivno in morbidno podzemlje mesta Hamburg in predstavi resnično zgodbo sprevrženega serijskega morilca Fritza Honke, ki je med letoma 1970 in 1975 umoril štiri ženske in dele njihovih trupel skril v svojem podstrešnem stanovanju. Glavnina filma se odvija na dveh lokacijah, ki so zaznamovale Honkin morilskih pohod; v njegovem umazanem stanovanju in v gostilni Zlata Rokavica (od tod tudi naslov filma), kjer je Honka prežal na svoje žrtve, ostarele prostitutke, ki so bile za preživetje pripravljene storiti marsikaj. Filmi o resničnih serijskih morilcih so vedno fascinantni kot tudi moralno zapleteni, saj je potrebno razgaliti resnični obraz morilca in morebiti pojasniti, kaj ga je pahnilo k sprevrženim dejanjem, obenem pa zavzeti trdno stališče, da navkljub “zunanjim” razlogom (zlorabe v otroštvu, nasilje, pornografski ekscesi) to ne opravičuje njegovih zločinov. Akim se temu spretno izogne in ubere bolj dokumentarističen pristop do prikaza Honkinih okrutnih umorov; namesto dolgoveznih razlag in moraliziranja je Akimov “junak” venomer prikazan kot žalostna kreatura, kateremu se gledalec prej posmehuje (k temu pripomore tudi subtilno vstavljen morbidni humor in celo nekaj fizične komedije) kot pa da bi do njega gojil sočutje. The Golden Glove tako ni običajen film o serijskem morilcu, ampak film o človeku, katerega odrešitve ni moč pričakovati, saj je ta že od samega začetka pogubljen. Film je ob izidu naletel na mešane kritike, kar je razumljivo, saj gre za precej okruten, neokusen in grotesken izdelek, toda to ne pomeni nič slabega. Pravzaprav je The Golden Glove s svojim umazano naturalističnim slogom in sapo jemajočo igralsko preobrazbo Jonasa Dasslerja v vlogi Honke verjetno eden bolj brutalno iskrenih portretov sprevrženega uma.

Serijski morilci so ljudem enako odvratni kot tudi fascinantni, saj mnoge zanima, kaj je tisto, kar v njih sproži gorečo potrebo po ubijanju in izvajanju različnih metod izbiranja in izživljanja nad žrtvami. Ta konflikten odnos skuša na svoj značilno brezkompromisni način predstaviti tudi Lars von Trier s psihološko grozljivko The House That Jack Built. Zgodba, ki se časovno odvija v razponu 12 let, se skozi nekonvencionalno pripovedno nit in pogoste flashbacke osredotoča na pet ključnih trenutkov v življenju serijskega morilca Jacka, sicer nesojenega arhitekta, ki skuša svojo čustveno praznino, različne fobije in druge psihoze kontrolirati z grajenjem “popolne” hiše, hkrati pa za seboj pušča krvavo sled naključno izbranih žrtev. Von Trier se v svojem najnovejšem filmu nekoliko zgleduje po umazani klasiki Henry; The Portrait of a Serial Killer, vendar tej formuli doda ščepec artistične pretencioznosti ter globjega psihološkega vpogleda v destruktivno človeško naravo. Usmrtitve v filmu so temu primerno eksplicitne, okrutne in po svoje že kar groteskne, režiser pa se poslužuje elementov “dogme” in v slogu gverilskega dokumentarca podaja močno družbeno sporočilo o svetu, ki se arogantno odmika stran od nasilja, njegove žrtve ne jemlje resno, zgodijo pa se tudi momenti, ko družba nasilje ne zgolj tolerira, ampak celo vzpodbuja. Jack, ki ga presunljivo odigra Matt Dillon v svoji najzahtevnejši vlogi doslej, spada na sam vrh najboljših filmskih serijskih morilcev, saj smo le redkokdaj deležni tako natančnega, iskrenega in brezkrompromisnega porteta konfliktnega psihopata. Pa vendar se bistvo filma skriva v drznem raziskovanju smiselnih razlag Jackovih dejanj, ki jih von Trier ponazori s pomočjo animacij ali skorajda osnovnošolskih powerpoint prezentacij. Takšen bizaren način pripovedovanja in režiserjevi samoreferečni komentarji na umetnost se bodo marsikomu zdeli pretenciozni in dolgočasni, vendar pa gre za stil, ki se ga von Trier poslužuje že od začetka svoje kariere. The House That Jack Built je unikatna filmska izkušnja, ki jo resda ne bi priporočil vsakomur, vendar pa to ne pomeni, da ne izpolni svojega poslanstva in pogumno krene v najtemnejše predele človeške psihe in naše družbe nasploh.