Lani smo bili deležni bombastične, načičkane in melodramatične biografije o življenju kralja rock’n’rolla Elvisa Presleyja v režiji Baza Luhrmanna, ki bi jo navkljub mnogim močnim platem označili za “wikipedično biografijo”, ki je zgolj rutinsko beležila najpomembnejše odlomke iz Elvisove kariere, spet druge pa je preprosto prezrla ali pa se jih zgolj bežno dotaknila, še posebej turbolentnega zakona z ženo Priscillo Presley, ki jo je 24 – letni Elvis spoznal leta 1959 med služenjem vojaškega roka v Nemčiji in se navkljub veliki starostni razliki (Priscilla je bila tedaj stara komaj 14 let) zapletel v razmerje, ki se je kmalu razvilo v enega ob najbolj razburkanih in medijsko obravnavanih zakonov v zgodovini rock glasbe. Slednje tudi predstavlja osrednji motiv biografske drame Priscilla, sicer novega celovečerca režiserke in scenariste Sofie Coppola, ki ne bi mogla predstavljati bolj očitnega kontrasta Luhmannovemu razkošnemu epu. Coppolin film je namreč tih, intimen in skorajda klavstrofobičen film, katerega zgodba se povečini odvija znotraj Elvisovega posestva Graceland, po katerem se pogosto osamljena in melanholična Priscilla sprehaja kot duh, hkrati pa se skozi leta začne zavesti svoje pozicije Elvisovega “priveska” ujetnice v zlati kletki lažnih hollywoodskih sanj. Pristop, ki ga Coppola ubere, je vsekakor tvegan in drzen, toda glede na zgodbo, ki jo želi povedati, razumljiv in dobrodošel; Priscilla ni tipična hollywoodska biografija, ampak temačna psihološka drama, ki si upa razbiti zvedniški mit o Elvisu, hkrati pa dati glas pogosto preslišani ženski, ki je ostajala v senci svojega moža. Film svoj cilj doseže z dovršeno scenografijo, odlično glasbo, prepričljivo temačno fotografijo in predvsem s pomočjo odlične igralske predstave Caille Spaeny, ki fenomenalno ujame otroško nedolžnost in tragičnost Priscillinega lika, nič slabši pa ni Jacob Elordi v doslej najbolj humanizirani in temačni interpretaciji Elvisa. Film je najšibkejši zgolj proti koncu, ko v zgolj nekaj minutah preleti zadnja leta zakona in pripelje do čustveno nezadovoljivega epiloga, ki bi – glede na tragičnost celotne zgodbe – lahko bil bistveno bolj pretresljiv. Navkljub temu pa je Priscilla dovolj inovativna in drzna rekonstrukcija zvezdniškega zakona, ki se polni s čustvi, ne pa s senzacionalizmom.
