Grozljivka Antlers si za izhodišče vzame starodavno indijansko legendo o t.i. wendigo, mitološkem bitju, nekakšnem hibridu podhranjenega človeka in divje zveri z rogovi, ki se prehranjuje s človeškim mesom. Njegova prisotnost naj bi bila na simbolni ravni močno povezana s kontrastom med indijansko kulturo in požrešno zahodnjaško mentaliteto, ki se identificira s potrošništvom, uničevanjem narave in pohlepom. V okviru pričujočega filma, ki ga je režiral Scott Cooper, medtem ko sta vlogo producentov prevzela sloviti Guillermo del Toro in David S. Goyer, je wendigo zamišljen kot nekakšen parazit, ki se vseli v človekovo telo in ga postopoma transformira v podivjano kanibalsko žival, dogajanje pa je umeščeno v depresivno, ekonomsko razpadajoče in zakotno nekdanje rudarsko mesto, kjer pozornost osnovnošolske učiteljice zbudijo grozljivke skice njenega podhranjenega in vase zaprtega učenca, ki živi v razpadajoči hiši s svojim mlajšim bratom in zadrogiranim očetom. Čeprav se zdi, da bo film omenjeno legendo povezal z širšim družbenim sporočilom o disfunkcionalnosti sodobnih družin ali že omenjenega nespoštovanja staroselske kulture s strani potrošniškega zahoda, je Antlers klasična zgodba o pošasti in predvidljivem boju med dobrim in zlim. Cooper koncept wendiga manifestira v fizično grozo, za katero pa se ne skriva nič oprejemljivega, saj se film v ozadje svoje mitologije preveč ne spušča. To pa je tudi edina vidnejša napaka pričujočega izdelka, saj gre še vedno za kratkočasno, sila atmosferično in mestoma strašljivo grozljivko, ki postreže s skromno, vendar všečno galerijo likov (četudi so “zlobneži” v filmu površinsko obravnavani), prepričljivimi igralskimi predstavami ter že omenjeno izvrstno morbidno atmosfero, ki brez odvečnih dialogov in manipulacije gledalcu pričarajo prav posebno vzdušje, kateremu se težko upre. Antlers je film, ki ne bo pustil vidnejše sledi v žanru grozljivk, je pa povsem spodobna zabava za oboževalce žanra.