Novozelandska psihološka srhljivka Coming Home in the Dark s svojim osrednjim zapletom dokaj hitro razdeli nastopajoče na izrazite barabe in poštenjake; štiričlansko družino učitelja Hoaggieja med piknikom v hribih napadeta oborožena moška, ki najprej hladnokrvno umorita njegovo hčerko in sina, njega in ženo pa strpata v avtomobil in peljeta naravnost v srce človeškega pekla, kjer ne manjka nasilja, poniževanja in sadizma. Toda nekje na polovici film nekoliko obrne svojo ploščo in začne na subtilen način preizpraševati gledalčevo vest, saj režiser in scenarist James Ashcroft likom doda bistveno več osebnostnih dimenzij in tudi sama zgodba postane moralno bolj kompleksna. Film venomer ostaja zvest grobemu realizmu, kjer ni prostora za sentimentalnost ter enostavne rešitve, izpostavljeno sporočilo o tem, da smo ljudje zmožni najbolj grozovitih in odvratnih dejstev, pa gledalca še bolj zadane v srce. A film je v svojem bistvu še vedno cestna grozljivka, ki kompetentno ohranja napetost, dogajanje nikoli ne postane razvlečeno ali dolgočasno, igralske predstave so večinoma izredno prepričljive, temačna atmosfera, ki cilja na skoraj prazne podeželske ceste in redke vire svetlobe (ne bi pretiravali, če rečemo, da je glavnina filma posnetega v temi), pa poskrbi, da je zgodba toliko bolj vzdušna. Četudi se Coming Home in the Dark skuša lotevati mnogih družbenih problematik (npr. nasilje v šolah in represivna vzgoja, ki iz nedolžnih dečkov ustvari pobesnele živali) in poskrbi za mnogo nepredvidljivih zapletov, film ni tako globok kot bi lahko bil in kakšnega občutnega šoka pri gledalcu ne bo povzročil. Ashcroftov celovečerni prvenec tako ne prinaša revolucije v žanr cestnih grozljivk, je pa navkljub temu več kot zadovoljiva roba za potešitev oboževalcev žanra.

Grozljivka No One Gets Out Alive, celovečerni prvenec Santiaga Menghinija, ki je dosedaj režiral zgolj kratke filme (med drugim toplo priporočam ogled izvrstne strašljivke Intruders), se dotika težavnega vsakdanjika nedokumentiranih priseljencev, ki se znajdejo v novem svetu praktično brez identitete in obsojeni na brezciljno tavanje v začaranem krogu. Mednje spada tudi Ambar, ki se v hladnem in sterilnem okolju mesta Cleveland preživlja z bedno službo ter si uredi začasno bivališče v stari stanovanjski hiši, kjer pa je kmalu po prihodu priča nenavadnim zvokom in grozljivim vizijam prikazni, katere glavni junakinji postopoma razkrijejo temačne skrivnosti razpadajoče stavbe. No One Gets Out Alive si za izhodišče resda vzame perečo problematikov ilegalnih pribežnikov in prikaza njihove eksistencialne bede, vendar pa bi bilo nekoliko pretirano trditi, da film zastavljen koncept poglobi oz. razišče; Menghini se bolj kot ostremu družbenemu komentarju posveča kompetentnemu sledenju žanrskim pravilom komercialno usmerjenih grozljivk, kar je hkrati dobra kot tudi slaba novica. Slaba v tem smislu, da je film glede na ves potencial nekoliko premalo ambiciozen in da ne postreže z nobenimi vidnejšimi presenečenji oz. trenutki, ob katerih gledalec ne bi dobil občutka, da ga spremlja “deja-vu”. Z drugimi besedami; če od filma pričakujete globino in satirični naboj, ki ga premorejo izdelki Jordana Peela, boste precej razočarani, saj se zdi, da Menghinija družbeni komentar ne zanima preveč. Na srečo pa se film več kot uspešno znajde kot vzdušna, napeta in na trenutke dobro tempirana strašljivka, ki se ne zateka k cenenim trikom in že večkrat preverjenim modelom strašenja gledalca (bučna orkestralna glasba in nenadni skoki pošastko pred kamero so recimo povsem odsotni), Menghini pa se je že v preteklosti izkazal kot dober arhitekt pristne grozljive atmosfere ter gradnje zanimivih likov. Film proti koncu resda postane nekoliko preveč teatralen (še posebej razplet zna biti za marsikoga nenamerno komičen), toda že omenjene prednosti ter srčna igra Christine Roldo v glavni vlogi poskrbijo, da je No One Gets Out Alive več kot spodobna nadnaravna strašljivka, ki bo prepričala oboževalce žanra.