Občudovanja vredno je spoznanje, da se v žanru grozljivk vse več filmarjev odloča za bolj sofisticirane in poglobljene pristope na področju pripovedovanja zgodb in dostavljanja tistega, kar bi gledalca prestrašilo. Cenenih trikov v obliki nenadnega skakanja v kamero (jumpscare), pospremljenega z bučno orkestralno glasbo, se sicer nikoli ne bomo docela znebiti, toda na srečo je žanr grozljivk v zadnjih desetih letih uspel preseči lastne okvirje in se nagibati k eksperimetiranju, avantgardi in minimalizmu. The Night House združuje vse tri omenjene elemente v zastrašujočo, a hkrati tragično in čustveno izkušnjo, ki jo gledalec zlepa ne bo pozabil; v ospredju zgodbe je mlada vdova Beth (Rebecca Hall), ki preboleva nenadno smrt svojega moža (ta si je iz nepojasnjenih razlogov sodil s strelom v glavo) in je hkrati priča mnogim nenavadnim dogodkom v bližini njune osamljene hiše ob jezeru, kar Beth pripelje do razkrivanja moževega dvojnega življenja in šokantnih razlogov za samomor. The Night House je preprosto povedano elegantna psihološka uganka z elementi lynchevskega nadrealizma in paranormalnega trilerja, kar se sliši kot recept za popolno žanrsko zmešnjavo, toda režiser David Bruckner (ta je med drugim režiral izvrstno pustolovsko grozljivko The Ritual iz leta 2017) z impresivno preprostostjo ustvari film, ki gledalca ne bo zgolj dobro prestrašil, ampak mu tudi ponudil pretresljivo in iskreno refleksijo čustvenih stanj junakinje, ki se je prisiljena soočiti ne zgolj s smrtjo svojega moža, ampak tudi z lastnim strahom pred minljivostjo oz. neprijetnim pričakovanjem, da nas namesto večnosti na drugi strani reke življenja pričaka popoln nič. Da je ta čudaški, moreč in morbidno fascinanten izlet v neznano toliko bolj prepričljiv, poskrbi tudi glavna igralka, fenomenalna Hallova, ki svojemu liku doda ogromno osebnostne globine in celo nekaj popolnoma nepričakovanih značajskih lastnosti kot sta smisel za črni humor in pikri cinizem. The Night House je čudovito, srhljivo in napol medidativno potovanje v smisel življenja in strah pred smrtjo.

Filmi, ki se spogledujejo z estetiko klasičnih gotskih romanov / filmov in se bolj kot na akcijo zanašajo na zgodbo in like, so v današnjem času hitropotrošnje filmske produkcije žal bolj izjema kot pravilo, vendar pa se navkljub temu najdejo predstavniki omenjenega podžanra filmov, ki ohranjajo gotsko izročilo pri življenju. Carmilla, filmska adaptacija ene od prvih vampirskih pripoved izpod peresa Sheridana Le Fanuja, predstavi težavno odraščanje najstnice Lare v strogo konzervativnem okolju odmaknjene podeželske vile, kjer ji edini stik z zunanjim svetom predstavljata oče in stroga guvernanta, ki jo tudi v obdobju seksualnega prebujenja uči molitve kot sredstva zoper “grešne misli”. Potem pa se nekega dne v bližini vile zgodi nesreča s kočijo, v kateri je poškodovano privlačno mlado dekle brez imena, do katerega začne Lara čutiti globoko naklonjenost in to navkljub temu, da Lara kaže znake vampirizma. Carmilla se od ostalih gotsko zasnovanih filmov razlikuje po tem, da je njeno ozračje po vizualni plati precej manj temačno in se zanaša na snemanje kadrov pod naravno svetlobo zunanjega sonca ali sveč. Ta poetična svetlost prostora, kjer se nahajamo (glavnina filma se odvija v notranjosti vile ali v njeni neposredi bližini), ustvari zanimiv kontrast z naraščajočim suspenzom in grozo, ki preži na glavno junakinjo, ki se znajde v konfliktu sledenjem svojemu prvinskemu nagonu ali se povsem podrediti konzervativni logiki ljudi, ki jo obkrožajo. Režiserka in scenaristka Emily Harris na subtilen in okusen način uporabi motiv vampirizma za prikaz seksualnega prebujenaj zavrtega dekleta, pri tem pa še dodatno potencira lezbični odnos med glavnima junakoma, ki je v novel zreduciran zgolj na namige. Ker gre za vampirsko grozljivko, kakopak tudi tokrat ne manjka prizorov brutalnega nasilja in prelivanja krvi, vendar pa Harrisova želi v prvi vrsti izpostaviti psihološki razvoj glavnih likov in z njima povezano morbidno erotičnost. Carmilla zaradi svojega počasnega tempa in močne konkurence tematsko podobnih filmov morebiti ne povšeči vsakomur, je pa vzorna adaptacija Le Fanujeve znamenite pripovedke.