Posneti moderno predelavo srhljive klasike Evil Dead iz leta 1981, se za mnoge, še posebej pa za goreče oboževalce teatralne groze, ki jo je dostavil Sam Raimi, zdi nekaj popolnoma nepotrebnega. Kako namreč poustvariti zabavljaško krvavo orgijo, ne da bi ob tem izpadel kot bleda kopija Raimija oz njegovega stila? Odgovor je preprost; kreneš v popolnoma drugo smer in Evil Dead obravnavaš kot bolj resno in temačno nadnaravno grozljivko, pri tem pa ohraniš najbolj prepoznavne elemente franšize kot so krvavi ekscesi in brutalno nasilje, ki tokrat nosi bistveno bolj tragične posledice kot v izvirniku. Predelava, ki jo je kompetentno režiral Fede Alvarez, postreže s popolnoma samostojno zgodbo o skupini mladih ljudi, ki odpotuje v ikonično kočo sredi gozda, da bi prijateljici pomagali premagati odvisnost od mamil, vendar pri tem odkrijejo knjigo mrtvih Necronomicon in obudijo starodavno zlo. Kot že rečeno, je Alvarezova intrepretacija kultne grozljivke usmerjena v temo in se popolnoma distancira od odštekanega humorja izvirnika, kar se morebiti zdi kot strel v prazno, vendar pa s tem tveganim pristopom Evil Dead naposled postane tisto, kar bi moral biti že od samega začetka; čisto prava grozljivka, ki gledalca prestraši z vzdušno temačno atmosfero, prepričljivo vizualno podobo, odlično uporabo zvoka, brezhibno scenografijo in masko ter še vedno pretiranim, vendar bistveno bolj okrutnim nasiljem. Filmu je prav tako moč šteti v plus, da gledalca ne obremenjuje z zamotano zgodbo ali kompleksnimi liki, ampak ga zelo hitro vrže v dogajanje in drži v napetosti vse do grandioznega krvavega epiloga. Ta enostavnost kakopak predstavlja dvorezen meč, saj zaradi nje Evil Dead nikoli ne štrli iz povprečja, prav tako pa je sam zaplet o odvisnici, ki mora premagati svoje demone, povsem nepotreben oz. ne služi nobenemu namenu. Navkljub tem napakam je “novi” Evil Dead v marsičem boljši od izvirnika, saj je dejansko napet in strašljiv, Raimijevi oboževalci pa bodo najverjetneje še naprej vihali nos nad mnogimi pretiranimi spremembami.

Zadnja leta, ko so sovražni govor, primitivizem, nesramežljivo propagiranje vse možnih oblik diskriminacije in nasilje postali del našega vsakdana, se zdi, da se svet pred nami spreminja v nekaj, ob čemer nas lahko strese do kosti. Realnost je postala nekaj, kar običajno srečujemo v grozljivkah in verjetno je zato pričujoči filmski žanr zadnja leta vse bolj družbeno oz. politično obarvan. V ta podžanr spada tudi Netflixov nadnaravni triler His House; film spremlja begunski par iz Južnega Sudana, ki pred vojno pribeži v Anglijo in se po odredbi azilnega doma nastani v novem domu, napol razpadajoči hiši v Londonu. Kar par sprva dojema kot dobro priložnost za nov začetek, se hitro spremeni v nočno moro, še posebej, ko sta se oba pod pritiskom nadnaravnih sil prisiljena soočiti s svojo mučno preteklostjo. His House v prvi polovici tematizira težavno intergracijo beguncev v novo okolje (kar je premeteno izpostavljeno s prizori, kjer par tava po medsebojno enakih londonskih ulicah, ki močno spominjajo na velikanske zaporniške celice) in nestrpnost, ki ju par doživlja ob stiku z lokalnim prebivalstvom, toda v nadaljevanju se razgali druga plat zgodbe, ki je bisteno bolj intimna in srceparajoča; par mora na najbolj mučne načine kreniti skozi različne faze obžalovanja in prebolevanja travme, hkrati pa razgaliti svoje najbolj temačne skrivnosti. Mogoče se zdi, da skuša filma v slabo uro in pol stlačiti preveč stvari, toda temu še zdaleč ni tako, saj His House ostaja ves čas koherenten in ne zatava v hollywoodsko lepotičenje in pridiganje. Strašljivi prizori so bolj ali manj posrečeni, čeprav se prava groza zgodbe kakopak skriva zunaj nadnaravnih okvirjev, v kruti, nasilni in pogosto zbegani resničnosti. Primerno za tiste, ki od grozljivk zahteva nekoliko več vsebinske teže.