Nekateri filmi imajo nesrečno okoliščino, da ugledajo luč sveta ob napačnem času in to še kako velja v primeru psihološke srhljivke Stir of Echoes režiserja in scenarista Davida Koeppa. Ko je film leta 1999 prispel na velika platna, je usoda nanesla, da se je to zgodilo kmalu zatem, ko je M. Night Syhamalan prestrašil kritike in občinstvo z vsebinsko zelo podobno uspešnico The Sixth Sense, zato je Koeppov film ostal krivično spregledan, pa četudi je v vseh pogledih superioren Shyamalanovemu hitu. Eden od adutov, ki jih ima pričujoči film na svoji strani, je zavzeta igra Kevina Bacona, za katerega bi si želeli, da bi lahko nastopal v več grozljivkah, saj je s svojo subtilno grozečo in posledično psihotično prezenco idealen za tovrstni žanr. Bacon tokrat igra vlogo telefonskega delavca Toma, ki se je s svojo ženo in sinom (za katerega se izkaže, da lahko komunicira z mrtvimi) pred kratkim preselil v novo sosesko. Par se nekega večera odpravi na zabavo, kjer Tom izzove ženino ekscentrično sestro, da ga hipnotizira in kmalu zatem začne doživljati strašljive vizije, ki ga postopoma pahnejo v stanje popolne blaznosti. Kot je bilo že omenjeno, sta si Shyamalanov in Koeppov film precej podobna, saj je pri obeh osrednji motiv komunikacija z mrtvimi, toda Stir of Echoes je pri strašenju gledalca, emocionalnem naboju zgodbe, grajenju suspenza in razvoju zanimivih likov neprimerno bolj uspešen. Koepp s potrpežljivim tempom, skrbno vstavljenimi trenutki groze in ob pomoči zavzete Baconove igre (upal bi si reči, da gre za enega od najboljših igralčevih nastopov) uspe gledalca prikovati za ekran in ga držati v napetosti vse do končnega razpleta, ki je z današnjega vidika resda nekoliko predvidljiv, vendar še vedno udaren in povsem logičen. Stir of Echoes je nedvomno ena od najboljših filmskih grozljivk 90. let, ki na srečo danes uživa več kot zaslužen kulten status.