V današnjih časih MeToo gibanja, ki je pošteno vplivalo tudi na razvoj filmske industrije, je vse težje najti filme, ki bi razlike med spoloma ter problematik seksizma in toksične moškosti obravnavali na subtilen, nepokroviteljski ter domiseln način. Svoj prispevek k MeToo epohi pa je letos predstavil tudi Neil LaBute, ki že od svojega prvenca, žlehtnobne satire In The Company of Men na izredno samosvoj, ekstremno politično nekorekten in oster način analizira odnose med moškimi in ženskami in tudi v primeru komične srhljivke House of Darkness ni nič drugače. Zaplet filma je dokaj preprost; gobezdavi Hap (Justin Long) in skrivnostna Mina (Kate Bosworth) se nekega večera srečata v baru in po nekaj popitih pijačah, nedolžnem kramljanju ter flirtajočih pogledih se on ponudi, da jo zapelje domov. Kmalu se izkaže, da Mina živi v odročni razkošni graščini na podeželju, tam pa se flirt med dvojico začne polniti z erotično napetostjo, čemu pa sledijo vse bolj čudaške situacije, ob katerih se seksualno poželenje začne spreminjati v strah. House of Darkness je film, ki zgovorno pokaže, kako je za (zelo) dober film dovolj zgolj eksotična lokacija, odlično spisani in nepričakovano strupeni dialogi ter nenavadno mikavna kot tudi neprijetna kemija med odličnima glavnima igralcem. LaBute fenomenalno izkoristi potencial dogajalnega prostora velikanske graščine, ki izgleda kot kulisa iz klasičnih filmov o vampirskem grofu Drakuli, hkrati pa stopnjuje napetost s poudarjanjem zoprne tišine, katero občasno prekine živčno tiktakanje starinske ure. Filmu pri grajenju suspenza pomagajo tudi že omenjeni duhoviti dialogi, ki se na piker način dotikajo predvsem za ženske zoprne situacije, ko skuša bleferski in gobezdavi alfa samec zapeljati misteriozno in preračunljivo lepotico, vse pa posledično vodi do katastrofe oz. v primeru pričujočega filma do izredno krvavega finala. House of Darkness je tako ena redkih komičnih grozljivk, ki uspešno lovi ravnotežje med smehom in strahom, hkrati pa gledalcu nastavi ogledalo toksičnega okolja, v katerega smo pahnjeni tako moški kot ženske.

Za začetek zanimivost; Matt Sobel, režiser pričujoče ameriške predelave izvrstnega avstrijskega šokerja Goodnight Mommy iz leta 2014, sprva ni imel želje, da bi se lotil projekta, češ da v njem ne vidi nobenega smisla. To popolnoma drži; psihološka srhljivka Veronike Franz in Severina Fiale je občinstvo prepričala z enkratno strašljivo atmosfero, nelagodno počasnim tempom ter pretresljivim končnim preobratom, ki je celotno zgodbo do tistega trenutka obrnil na glavo in ji dodal popolnoma nove, tragične dimenzije. Uspeh filma o bratih dvojčkih, ki sta prepričana, da njuna mama, katere obraz je zaradi lepotne operacije popolnoma zavit v povojih, ni prava mama, ampak vsiljivec, je ravno v preobratu, ki vsebino dodatno obogati, hkrati pa spremeni gledalčevo percepcijo na celotno stresno situacijo. In ta omenjeni preobrat je bil v naslednjih letih tolikokrat analiziran, zato se predelava filma zdi smiselna zgolj v primeru, če bi zgodbo popolnoma spremenili, kar načeloma ni slaba ideja. Žal Sobelova različica Goodnight Mommy ne premore samozavesti ali domiselne vizije, ki bi upravičila njen obstoj. Gre za boleče rutinsko, zgolj zmerno vzdušno in glede na izvorni material presenetljivo dolgočasno reciklažo izvirnika, ki dlakocepsko sledi zgodbi originala, saj se očitno boji, da bi s kakšnimkoli odstopanjem razjezila njegove oboževalce. In tu se poraja vprašanje za milijon evrov; kakšni logiki sledijo čezlužniki pri delanju filmskih predelav? Je njihov edini motiv za proizvodnjo tovrstnih filmov v prepričanju, da je ameriško občinstvo preveč leno, da bi bralo podnapise in bo zgolj na podlagi tega izbralo predelavo namesto izvirnika? To zaostalo prepričanje je dejansko še najbolj smiseln razlog, zakaj predelave tujih grozljivk izpadejo takšne kot je Goodnight Mommy. Film pred potopom delno rešujejo dobri igralci, še posebej Naomi Watts in dvojčka Nicolas in Cameron Crovetti, toda to še zdaleč ni dovolj, da bi pričujoča predelava upravičila svoj obstoj. Več od tega, da ostanite pri izvirniku, vam tudi avtor tega bloga ne more priporočiti.