Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Premisa absurdne grozljivke Glorious se zdi kot uvod v slabo šalo; Wes se je pred kratkim razšel s svojim dekletom in skuša svojo žalost utopiti v alkoholu, po divji noči popivanja pa obišče javno stranišče, kjer ga iz ene od zaprtih kabin preseneti skrivnostni glas moškega, ki trdi, da ni človek, ampak kozmični bog (izkaže se, da gre za demonskega sina Lovecraftove ikonične pošasti Cthulhuja, ki je bil ustvarjen zgolj za to, da bi preziral in uničil človeštvo), kateremu mora Wes priskočiti na pomoč, da bi rešil vesolje pred uničenjem. Ta – če smo popolnoma iskreni – naravnost neumen zaplet obljublja filmske smeti na ravni tretjerazrednih skropucal studia Asylum, vendar pa se film režiserke in scenaristke Rebekah McKendry izkaže za duhovito, abstraktno in na trenutke presenetljivo ganljivo zmes pričakovane lovecraftovske norosti in karakterne drame, ki perfektno izkoristi svojo minimalistično zasnovo (večina filma se odvija v notranjosti javnega stranišča) in gledalca enako prepričljivo spravi ob kričanje in smeh. Veliko zaslug za tako dober rezultat nosi tudi glavni igralec Ryan Kwanten, ki uspe z dobršno mero fizične komedije in izvrstne obrazne mimike obdržati gledalčevo pozornost vse do konca, še bolje pa se izkaže J.K. Simmons kot “bog, ujet na stranišču”, ki je prisoten zgolj s svojim značilnim apokaliptično zvenečim glasom, ki bi zbudil strah tudi z monotonim branjem telefonskega imenika. Seveda pa so razlogi za tako dober rezultat tudi v spretni režiji, duhovitih dialogih in premišljeni uporabi posebnih učinkov, ki so tokrat nekoliko teatralni, vendar več kot ustrezajo odbiti lovecraftovski motiviki. Zdi se nenavadno, da je Glorious imel vse možnosti, da postane popolna polomija, vendar se izkaže za prijetno presenečenje in eno od najboljših grozljivk letošnjega leta.

Ocena

Nekaj je narobe z Esther,” se je glasil slogan za psihološko srhljivko Orphan iz leta 2009, ki je predstavila zgodbo 9 – letne ruske sirote Esther (fenomenalna Isabelle Fuhrman), katero posvojita mlada zakonca in kmalu ugotovita, da se za obrazom nedolžne punčke skriva nekaj bistveno bolj grozljivega. Navkljub absurdnemu končnemu razpletu in pretirani dolžini je film izpadel kot presenetljivo efektna, strašljiva in napeta žanrska zabava in eden boljših psiholoških trilerjev zadnjih dveh desetletij. Je kot tak tudi potreboval svoje nadaljevanje ali prezgodbo? Ne, vendar Hollywood v svojem kroničnem pomanjkanju idej letos iz skoraj 15 let trajajočega spanca prebuja Esther, tokrat v prezgodbi Orphan: First Kill. Kot je moč soditi po naslovu, se film odvija pred dogodki iz prvega filma oz. z njimi sploh nima neposredne povezave; Esther je tokrat Leena Klammer, bolnica iz psihiatrične ustanove v Estoniji z psihopatskimi tedencami in posebnim zdravstvenim stanjem. Film že v prvi tretjini postreže s celim kupom nelogičnosti in absurdnosti, te pa se v nadaljevanju zgolj stopnjujejo in na gledalcu je, da se odloči, če je tej za lase privlečeni in banalni zgodbi pripravljen slediti že zaradi tega, da bi videl, kakšna neumnost ga čaka za naslednjim vogalom. In pričujoči film nekje proti koncu celo opusti namere, da bi zgodbo sestavil v logično celoto, kar je po svoje očarljivo in fascinanto, hkrati pa vodi do tega, da je Estherin “prvi uboj” (in glede na to, da Esther v filmu pobije nemalo oseb, tudi sam naslov ne nosi nobenega smisla) precej antiklimatski in pozabljiv. Preobrat iz prvega filma je namreč razkrit že po dobrih desetih minutah, preostanek zgodba pa ne postreže z ničemer, kar gledalec o Esther ne bi vedel že prej. Verjetno si zato pričujoči film nekje na polovici zateče k grotesknemu (in nikoli docela pojasnjenemu) preobratu, zaradi katerega že tako neumna zgodba postane še bolj neumna in neverjetna. Orphan: First Kill ni sicer slab film; je kompetentno narejen, ima za prgišče napetih prizorov in Furhmanova je znova odlična v naslovni vlogi, toda kot prezgodba ne uspe upravičiti svojega obstoja in daje vtis hitro pozabljive žanrske zabave, ki ni toliko strašljiva kot je absurdna.