Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Velikanski uspeh franšiz kot sta Conjuring in Insidous je sprožil nov val modernih grozljivk, ki se poslužujejo določenih “zakonitosti”, ki so mlajšemu občinstvu všečne, starejšemu pa nadležne; govora je o specifičnem načinu strašenja gledalca, ki je pospremljen z nenadnimi skoki pred kamero (t.i. jumpscare) in bučno violinsko glasbo. In četudi sta zgoraj omenjena filma uspeta tovrstno formulo uspeha ohraniti na zadovoljivi ravni, so nadnaravni triler tipa The Nun in večina kataloga filmske hiše Blumhouse pri tem zapadli v pretiravanje ter bili strašljivi zgolj hiperaktivnim 12 – letnikom z nizkim pragom pozornosti. Celovečerni prvenec režiserja in scenarista Parkerja Finna z naslovom Smile delno spada v to kategorijo grozljivk; film pripoveduje zgodbo o požrtvovalni zdravnici na psihiatričnem oddelku, ki nekega dne v ordinacijo sprejme prestrašeno mlado dekle, ki pred njo stori samomor z bizarnim nasmeškom na ustih. Kmalu zatem zdravnico začne zasledovali nadnaravna sila, povezana z umrlim dekletom in kar sledi, je napeta dirka s časom, saj glavna junakinja vse globje tone v žrelo nerazsodnosti in paranoje. Kot že rečeno, Smile je grozljivka, ki cilja na najstniško občinstvo, vendar pa hkrati skuša zgraditi most med modernim in klasičnim; gre za film, ki se ne zanaša izključno na nenadne skoke pred kamero in obmetavanje z bučnimi zvoki, ampak uspe vzpostaviti presenetljivo vzdušno atmosfero z nekaterimi posrečenimi trenutki suspenza in groze, zaradi katerega je tudi zgodba bolj interesantna. Filmu pomaga tudi to, da njegova glavna junakinja ni nadležna avša, ampak oseba, s katero se gledalce lahko poistoveti in pogosto sprejema racionalne odločitve. Škoda le, da se film ne uspe izogniti določenim klišejem, melodramatičnim pretiravanjem in zoprno zmanipuliranim prizorom groze, vendar glede na preostalo ponudbo jo Smile dokaj dobro odnese in se celo uspe dvigniti nad povprečje. Nič revolucionarno novega, ampak navkljub temu všečna žanrska zabava za oboževalce bolj “lahkotnih” grozljivk.

Poleg Predatorja se je leta 2022 vrnila še ena grozljiva franšiza; Hellraiser, ki ga je leta 1987 po lastni literarni predlogi posnel Clive Barker, je bila za svoje čase izredno teatralna in nagnusna, vendar vzdušna in provokativna žanrska zabava, ki je koncept t.i. telesne grozljivke uspela približati širšemu občinstvu, hkrati pa roditi enega od najbolj ikoničnih zlikovcev vseh časov, sadomazohistično entiteto Pinheada, ki se napaja s človekovo bolečino. Uspeh filma je zaplodil ogromno število bolj ali manj zanič nadaljevanj, letos pa se Pinhead vrača v popolnoma novi obliki in v svežem vnovičnem zagonu franšize; žebljeglavi zlikovec je spremenil spol (sedaj je ženska, kar ni preveč moteče, saj so bili cenobiti, katerim Pinhead pripada, brezspolniki), okvirni koncept sicer ostaja isti, vendar mu režiser David Bruckner vlije nove elemente ter se odmakne od lovecraftovske scenografije izvirnika, kar je hkrati dobra kot tudi slaba novica, odvisno od gledalčevih pričakovanj. V ospredju zgodbe je tokrat mlada odvisnica, ki se polasti ikonične kovinske škatlice, s katero obudi zlovešče cenobite in… to je nekako to. Novi Hellraiser ne postreže z nobenimi presenečenji, a vsaj tisto, kar počne, povečini opravi spodobno, četudi bi se lahko potrudil z boljšo razdelanostjo likov (v skladu z družbeno klimo mora kakopak eden od junakov biti gej, četudi brez vidnejšega pomena) in zgoščeno vsebino, slednje je še posebej razvidno v drugi polovici, ki se vleče kot jara kača in začetno vzdušnost in suspenz zamenja za dolgovezno razlaganje in lovljenje v krogu. Brucknerjev Hallraiser ima to srečo, da ima za sabo cel kup obupnih nadaljevanj in kakopak v primerjavi z njimi izpade kot mojstrovina in bilo bi krivično reči, da pričujoči film nima svojih kvalitet; izgled novih cenobitov je všečen, prav tako je pohvalno, da film ne želi zgolj kopirati svojega izvirnika, v prvi polovici pa postreže z nekaj prepričljivimi prizori strašenja in suspenza. Končni rezultat je nepretresljiva žanrska zabava, ki bo zadovoljila apetite Barkerjevih oboževalcev, četudi bodo še vedno rahlo nepotešeni.

Ocena