Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Jugoslavija, konec 80. let. Tričlanska družina se pripravlja na božično kosilo in nestrpno pričakuje obisk strica iz Nemčije. Že takoj ob prihodu postane jasno, da je z družinskim srečanjem nekaj narobe; stric (Miki Manojlović) nesramežljivo sprašuje svojega nečaka, če so mu že zrasle dlake na zasebnih delih telesa, hkrati pa otipava mamo in nasploh se zdi, da njegova prisotnost negativno vznemirja preostale člane družine. Stric nato brez pozdrava odide, vendar se kmalu vrne in na tej točki srhljivi triler Stric krene v nepričakovano smer, za katero je najbolje, da jo gledalec izkusi na lastne oči. Nasploh je pričujoči film režiserjev in scenaristov Davida Kapaca in Andrije Mardešića namenjen temu, da se gledalec vanj spusti popolnoma na “slepo” in da mu je znan njegov okvirni zaplet in nič drugega. Srečanje družine s stricem, ki ga s hladno socipatsko prezenco utelesi odlični Manojlović, je namreč zgolj vrh ledene gore, pod katero se skriva temačen, enigmatičen, kompleksen in konflikten film, ki bo pri gledalcu sprožal mešane občutke. Na tehnični ravni je film brezhiben; prepričljiva temačna in klavstrofobična atmosfera (zgodba se skoraj v celoti odvije v notranjosti družinske hiše na podeželju), odlične igralske predstave in vzdušna fotografija gledalca potegnejo v uganko, za katero kmalu postane jasno, da bo za seboj pustila mnogo več vprašanj kot odgovorov. Kapac in Mardešić sicer brez težav ohranjata visoko mero suspenza, ki ne popušča vse da sklepnega šokantnega dejanja, vendar pa bo slednje tudi pustilo marsikaterega gledalca zafrustriranega. Stric je namreč zamišljen kot nikoli rešena sestavljanka, ki šokira, jezi in zmede, pri tem pa venomer ohranja visoko mero drznosti in samozavesti. Pa vendar je ravno to ena od osrednjih nalog filmske umetnosti; da nas spravi ven iz milnega mehurčka obdobja in sprovocira, pri tem pa je Stric več kot uspešen.

Kralj ameriškega neodvisnega filma Jim Jarmusch se je tekom svoje kariere redko posvečal izrazito žanrskim izdelkom, pa tudi v teh primerih je filme obarval s svojim značilnim ekscentričnim tonom, ki se je uspel izogniti pričakovanim klišejem in formulaičnim rešitvam. Only Lovers Left Alive je Jarmuschov izlet v žanr vampirskega filma in vsaj po vsebini se zdi, da izdelek prinaša nekaj izredno klišejskega, saj v ospredje postavi več stoletij trajajočo romanco med vampirjema Adamom in Evo, ki sta vedno skupaj, pa četudi nastopijo obdobja, ko živita vsak zase na drugi celini. Adam (verjetno najboljša vloga Toma Hiddlestona) je vase zaprt, poetično zamorjen in sramežljiv rocker, ki po lastnih besedah ustvarja glasbo za pogrebe, medtem ko je Eve (znova fenomenalna Tilda Swinton) precej bolj živahna, zgovorna in optimistična vampirka, ki skuša razvedriti svojega fanta, pa četudi je to vse prej kot enostavna naloga. Only Lovers Left Alive ima vse nastavke za pozabljiv vampirskih izdelek, toda Jarmusch znova dokaže, da je mojster svoje obrti in ustvari enega najboljših filmov v svoji karieri. Gre za odlično zrežirano, potrpežljivo tempirano, odlično odigrano in zabavno odo nespečnosti, glasbi in ljubezni, ki se odmika od pretirano sentimentalnih in mračnjaško romantičnih pogledov na življenje vampirja in namesto tega pokaže tudi drugo plat tovrstnega “načina življenja”; da so priljubljeni krvosesi lahko tudi otožni, tečni, nepotrebno zamorjeni in celo zabavni. Jarmusch ta melanholični ton zgodbe in razpoloženj glavnih junakov izvrstno ujame s premeteno odločitvijo, da je večino dogajanja zreduciranega na nočne ure in skoraj vedno v objemu zapuščenih del velikih mest. Ta praznina in samota sta čudovito začinjeni s humorjem in blues rockovsko poetiko, ki vampirjem pristaja bolj kot bi pričakovali. Only Lovers Left Alive je nedvomno veliko zmagoslavje za vse vpletene in eden najboljših filmov v Jarmuschovi karieri.

Ocena