Frailty predstavlja režijski prvenec žal pokojnega igralca Billa Paxtona, ki se drzno in samozavestno spusti v razkrivanje najbolj temačnih predelov človekove psihe in kakšne posledice ta nestabilnost pušča za seboj. Izredno nasilna in temačna psihološka grozljivka se začne z obiskom skrivnostnega možakarja po imenu Fenton Meiks (Matthew McConaughey), ki agentu FBI razkrije, da pozna identiteto že več let iskanega serijskega morilca po imenu Božja roka. Od tu naprej se glavnina filma odvija v obliki morečih flashbackov iz Fentonove mladosti, ko je odraščal skupaj z mlajšim bratom Adamom in očetom vdovcem, sicer verskim fanatikom, ki je prepričan, da ga je Bog poslal na zemljo, da bi v njegovem imenu pobijal “demone” v človeški obliki. Zgodba sama po sebi ne odkriva tople vode, saj so serijski morilci, ki ubijajo v imenu Boga, v žanru grozljivk že skorajda kliše in težko je reči, da Paxtonov film razkrija kaj presenetljivo novega. Kar pa seveda ne pomeni, da je Frailty slab ali povprečen film; navkljub že večkat videnemu zapletu uspe izdelek prepričati s spretno režijo, dobrim scenarijem, prepričljivo izrisanemu konfliktu med glavnima junakoma, ki imata svoje poglede na poslanstvo “lova na demone”, ob tem pa seveda ne smemo pozabiti na odlične igralske predstave, še posebej Paxtona v vlogi zblaznelega očeta, do katerega pa hočeš nočeš gledalec vzpostavi določeno mero sočutja, saj je prej žrtev psihoz kot pa obsojanja vreden človek. Ravno ta vsebinska kompleknost in prepričljivo temačna atmosfera, ki veliko dolguje klasiki The Texas Chainsaw Massacre naredijo iz filma Frailty povsem spodoben užitek za oboževalce žanra. Končni razplet bo morebiti nekaterim preveč za lase privlečen, prav tako pa bi si želeli mogoče malce več poglobljenega vpogled v psihe glavnih junakov, vendar pa je film kot celota prepričljiv, vzdušen, napet in brutalen, ne da bi pri tem zapadel v pretiravanje. (Ne)okusni triler za oboževalce psiholoških srhljivk.

Ocena

The Wolfman je predelava istoimenske klasične grozljivke iz leta 1941, ki je v mainstream ponesla najbolj prepoznavno obliko znamenite pošasti volkodlaka. In ker Hollywoodu kronično primanjkuje ideje, je razumljivo, da se bo slej ko prej odločil za oživitev volkodlakov. Rezultat tega je The Wolfman, v stilu staromodnih grozljivk posneta pripoved o Lawrencu Talbotu (Benicio Del Toro), ki se po več letih življenja v tujini vrne v rodno domovino, da bi poiskal morilca njegovega brata, katerega razmesarjeno truplo sprva kaže na to, da ga je napadla divja zver. In še preden zasije prva polna luna, se Lawrence znajde pred težko preizkušnjo, saj nad njegovo družino visi hudo prekletstvo, okoliške prebivalce pa začne terorizirati volku podobna pošast. Količina negativnega kritiškega žolča in popolna ignoranca s strani publike sta me pustila silno presenečenega, saj je The Wolfman zelo dobra zmes zanemarjenega žanra gotske fantazije in mračnjaške klavnice. Film se lahko pohvali s prepričljivo temačno atmosfero ter potrežljivim tempom, ki na vsake toliko časa uspe najti tudi kakšno priložnost, da gledalca prestraši. Slednje je zasluga odlične maske in prepričljivih posebnih učinkov, ki filma ne naredijo niti za sekundo razvlečenega ali dolgočasnega. Svoj “piskrček” pristavi tudi odlična igralska zasedba, v kateri prednjačita Del Toro in Hugo Weaving kot s kariero obsedeni inšpektor Scotland Yarda. The Wolfman ni nobena žanrska mojstrovina, saj ima predvidljivo zgodbo in pretirano akcijski epilog, vendar pa bo vseeno navdušil oboževalce retro grozljivk, ki prisegajo na melodramatičnost in vzdušno atmosfero.