Če smo pošteni, je ob filmu Z težko držati visoka pričakovanja, saj je njegova okvirna zgodba za žanr grozljivk že dodobra prežvečena; Elizabeth in Kevin sta navidez povsem srečen zakonski par, ki pa sta se prisiljena soočiti z vsem bolj neobvladljivim obnašanjem njunega sina Joshue, ki je hkrati vzpostavil globok odnos z namišljenim prijateljem po imenu Z. Premise z nevarnimi namišljenimi prijatelji, ki začnejo rušiti temelje urejenega družinskega življenja, so stalnica filmskih grozljivk in tudi Z se bolj ali manj drži preverjenih poti in s svojim konceptom ne postori ničesar prelomnega. A to samo po sebi ni nič slabega, če uspe film ohraniti tri ključne elemente vsake dobre grozljivke; lahko poistovetljive like, visok nivo suspenza / strahu in prepričljiva temačna atmosfera. In Z vse te tri elemene z presenetljivo dobro osvoji, kar ga neprestanoma drži nad povprečjem; film ima dovolj razvite in všečne junake, da nam je za njihove usode ravno prav mar ter dokaj preprosto zgodbo, ki se ne zanaša na neprestano obmetavanje z “usodnimi preobrati”, zaradi česar se lahko tudi lažje razvija in diha. A tisto, s čimer Z najbolj prepriča, je to, da je izredno vzdušen izdelek s premišljenimi prizori grajenja napetosti in strašenja, ki bolj kot ne dosežejo svoj namen. Najbolj pametna odločitev filmarjev je tudi ta, da glavnega zlikovca, nevidnega Z – j, večino časa držijo v ozadju in le redkokdaj razkažejo v vsej svoji veličini. Takšen pristop ustvari še bolj napeto ozračje in gledalec z nestrpnostjo pričakuje, kakšna groza ga – skupaj z junaki – čaka na naslednjem koraku. Pohvalo pa je tudi to, da film navkljub strašljivosti ter mnogim nadnaravnim elementom uspe najti dovolj časa za razvoj pristne družinske drame, ki zgodbi doda mnogo emocionalnega naboja. Z je prijetno filmsko presenečenje, ki znova dokazuje, da izvirnost ni edini pogoj za dober žanrski izdelek.
