Filmske recenzije | RAZGLEDANO

80. leta so v žanru grozljivk po zaslugi ogromnega uspeha nadaljevanke The Stranger Things znova postala modna muha, ki jo nekateri bolj, drugi pa manj uspešno posnemajo. Med prve na srečo spada tudi pričujoči film, nadnaravna strašljivka The Wretched, ki bolj kot estetiko posnema vzdušje starošolskih šokerjev, kjer ne manjka humorja, rahle teatralnosti in spielbergovske sentimentalnosti. Zgodba je dokaj enostavna; problematični najstnik se preseli k svojemu očetu v majhno obmorsko mestece in opazi, da se njegovi sosedje začnejo obnašati zelo čudno, kmalu pa ugotovi, da soseščino ogroža starodavna nadnaravna sila. Kot že rečeno, je The Wretched mišljen kot poklon nostalgičnim grozljivkam in zato je težko govoriti, da je film pretirano izviren; nasploh deluje kot miks klasik Rear Window in The Invasion of Body Snatchers, ki je še začinjen s ščepcem folk grozljivke. Navkljub pomanjkanju izvirnosti pa je pričujoči izdelek prijetno zabavna, napeta in na trenutke tudi strašljiva grozljivka, ki uspe ohranjati zdravo ravnotežje med humorjem, nasiljem in gnusom, zraven pa še pričarati prepričljivo atmosfero ter potrpežljivo stopnjevati suspenz do krvavega klimaksa. Zgodba ima nekaj nelogičnosti (še posebej po zaslugi nepotrebnih “twistov”) in večina likov bi lahko bila bolj razvita, toda navkljub šibkim trenutkom je tistih dobrih mnogo več in zato je The Wretched povsem neškodljivo žanrsko razvedrilo, ki zna hkrati zabavati in prestrašiti.

Rob Savage je leta 2020 presenetil z minimalističnim, vendar učinkovitim in presenetljivo strašljivim nadnaravnim trilerjem Host, ki je z uporabo računalniškega zaslona uspel izkoristiti vse skrite potenciale novih medijev ter vnesti nekaj prepotrebne svežine v žanr t.i. najdenihi posnetkov. Ravno zato so bila pričakovanja ob njegovem naslednjem celovečercu Dashcam precej visoka in na prvi pogled se zdi, da je Savage zgolj repliciral formulo uspeha predhodnika; znova smo priča zgodbi, ki se odvija preko internetnega prenosa na ekranu telefona v lasti ameriške lunatične skrajne desničarke in teoretičarke zarot Annie, ki se preživlja kot nekakšna raperska influencerka z zlaganjem naključnih besed, ki jih preko prenosa predlagajo njeni sledilci. In ko Annie v Londonu obišče svojega nekdanjega prijatelja Stretch, se zaplete v čudaško prigodo s starejšo žensko, ki sprva potrebuje prevoz, toda kmalu se izkaže, da ta poseduje grozljive nadnaravne moči. Uspeh filma Dashcam je odvisen od gledalčeve pripravljenosti, da sprejme dejstvo, da Savage v zgodbo vnaša nemalo ironije in ne pretirano subtilne politične satire, s katerimi smeši predstavnike ameriške skrajne desnice, še posebej njihovo neotesanost, prostaškost in brezobzirnost. Posledica tega je, da je glavna junaka izredno zoprna, na trenutke obupno neprebavljiva, kričeče stereotipna in brez karkšnekoli všečne karakteristike, zato bo gledalec našel malo razlogov, da bi mu zanjo moralo biti mar, ko postane tarča nadnaravnih sil. Kar je škoda, saj Dashcam postreže z nemalo strašljivimi in kot struna napetimi prizori, Savage pa na več mestih z obrtniško spretnostjo gradi suspenz in dostavlja necenzuriran gravž, toda neke emocionalne teže v zgodbi ni za pričakovati, saj gledalec komaj čaka, da bo glavna junakinja klonila pod težo groze, ki si jo potihem zasluži. In kar je še huje; film ne postreže z zadovoljivim zaključkom. Pravzaprav ne postreže z nobenim zaključkom; glavna junakinja se kaj bistveno ne spremeni, ozadje dogajanja pa ni nikoli docela pojasnjeno, zato se zdi, da je Dashcam čudna varianta filmskega nesmisla, ki bi lahko bolj profitiral, če bi že osrednji lik obravnaval na bolj human način.