Četudi je tematika izganjanja hudiča rodila eno najboljših filmskih grozljivk vseh časov, The Exorcist se filmi na podobno temo pogosto niso ravno najbolje odrezali, predvsem zaradi svoje rutinskosti in lenobnega kopiranja klišejev. In z vzponom priljubljenost filmov z najdenimi posnetki (found footage), ki so v osnovi pobrali ogromno preverjenih vzorcev iz grozljivk, ni presenetljivo, da se motiv z demonsko obsedenostjo (pretežno krščansko vzgojenih) deklet vedno znova ponavlja tudi v tem žanru. The Last Exorcism, kombinacija grozljivke z najdenimi posnetki in lažnega dokumentarca, vsaj po vsebini ne obeta nič pretresljivega; evangeliščanski duhovnik Cotton skuša s pomočjo filmske ekipe posneti svojega zadnje izganjanje hudiča, preden za vedno opusti to delo. Seveda se kmalu izkaže, da je Cottonov karierni labodji spev veliko bolj nevaren kot se zdi na prvi pogled. The Last Exorcism sicer stopa po preverjenih poteh in bi mu težko pripisali vsebinsko izvirnost, toda kljub temu gre za enega najboljših filmov z najdenimi posnetki, ki bo zagrabil tudi tiste, ki niste pretirani oboževalci omenjenega žanra. Film ima na svoji strani like, s katerimi se lahko navkljub bizarni situaciji do določene mere poistovetimo in se ne obnašajo kot totalni imbecili, prav tako pa je od vseh igralcev treba pohvaliti fenomenalno Ashley Bell kot z demoni obsedeno Nell, ki z lahkoto enako prepričljivo odigra vlogo nedolžnega katoliškega dekletca kot tudi psihopatske ubijalke. A poleg simpatičnih likov in odlične igre je film kakopak napolnjen z mračno atmosfero, prepričljivimi vsebinskimi zasuki ter izvrstno izpeljanimi strašljivimi momenti, ki niti za trenutek ne delujejo prisiljeno. The Last Exorcism je odlična grozljivka, ki jo ne smete prezreti.

Nizkoproračunska grozljivka The Blair Witch Project je ob izidu daljnega leta 1999 postala ne samo finančno najuspešnejši neodvisni film vseh časov, ampak tudi pravi popkulturni fenomen, ki je obudil žanr filmov z najdenimi posnetki in vzpodbudil filmarje k intenzivnejši uporabi praktičnih efektov ter delovanja po principu manj je več. Kmalu zatem je sledilo neuspešno nadaljevanje Book of Shadows, 16 let kasneje pa smo gledalci deleženi “pravega” nadaljevanja filma s preprostim naslovmo naslovom Blair Witch. Ta je postavljen v leto 2014, ko James, sicer brat glavne junakinje iz prvega filma Heather Donahue, na internetu odkrije posnetek, ki naj bi dokazoval, da je 20 let po njenem izginotju še vedno nekje tam zunaj, zato se s skupino prijateljev odpravi v zloglasne gozdove, da bi prišel resnici do dna. The Blair Witch Project je bil edinstven film, ki je ob izidu sprožil malo revolucijo s pomočjo interneta ter širjenja lažnih informacij o avtentičnosti zgodbe, ki se je odvrtela pred našimi očmi. Takšen način promocije ti lahko uspe samo enkrat, vendar pa nekateri menijo, da je treba železo kovati, dokler je vroče; Blair Witch je v osnovi kratkočasna ponovitev vaje iz prvega dela, kar je hkrati dobro in slabo. Dobro v tem smislu, da se poslužuje mnogih trikov, zaradi katerih je predhodnik še danes klasika žanra, vendar jih pri tem ne skuša preveč kopirati in v sam izdelek vnesti nekaj svežine. Na določenih mestih mu to zelo dobro uspe, nekje pa tudi ne; nastopajoči liki recimo niso pretirano zanimivi, zgodba predvidljiva, pa tudi na trenutke skuša prikazati preveč in s tem izniči nekaj skrivnostnosti, ki je zaznamovala prvi film. Na srečo pa je film kot celeota presenetljivo solidna grozljivka s spoštljivim odnosom do zapuščine predhodnika, domiselno uporabo praktičnih efektov, dobrim občutkom suspenz in zastrašujočim sklepnim dejanjem, ki se odvija na kraju, poznanem vsakemu pravovernemu oboževalcu TBWP. Blair Witch je kot nadaljevanje tako edinstvene klasike nekoliko pozabljivo, vendar pa kot samostojni izdelek stoji pokončno na obeh nogah.