V času, ko je žanr najdenih posnetkov še predstavljal zanesljiv finančni uspeh, je na svet privekala španska grozljivka REC!, ki dokaže, da včasih za odličen film ne potrebuješ zapletene zgodbe in poglobljenih likov. Gledalci spremljamo mlado novinarko Angelo, ki s snemalcem obišče eno od gasilskih postaj v Barceloni, da bi posnela prispevek o nočnem delu gasilcev. Po kratkočasnem uvodu, kjer se novinarka druži z ekipo iz nočne izmene, nenadoma odjekne alarm za klic na pomoč; v bloku sredi mesta so stanovalce iz spanca prebudili grozljivi kriki iz enega od stanovanj, kmalu po prihodu gasilcev pa se izkaže, da je blok epicenter izbruha smrtonosnega virusa, ki vsakega okuženca spremeni v podivjanega kanibalskega zombija. Okvirni zaplet filma ni pretirano izviren in si ga je moč izposoditi iz vsake klišejske srhljivke o živih mrtvecih, toda glavna odlika filma REC! je v njegovi brezhibni izvedbi; uporaba elementov podžanra najdenih posnetkov je tokrat odlično uporabljen in pripomore k grajenju naravnost zastrašujoče atmosfere, k še boljšemu vzdušju pa pripomore omejenost na eno samo lokacijo z ozkimi hodniki in labirintskimi stanovanji, kar pri liki in gledalcih zbudi močan občutek klavstrofobičnosti. Povrhu tega ima filmu tudi fantastičen občutek za stopnjevanje napetosti, kar pomeni, da grozo, okoli katere se vrti celotna zgodba, prikaže šele v zadnjih minutah, omembe vredno pa je tudi to, da je po zaslugi vrhunske maske in posebnih učinkov lik zombija po dolgem času znova strašljiv. REC! je znotraj žanra najdenih posnetkov skorajšnji filmski presežek.

V današnjem času so socialna omrežja, spletne kamere in mnoge aplikacije za komuniciranje preko računalnika postala svojevrstno orodje, s katerimi se lahko posnamejo tudi filmi. Takšen primer je grozljivka Unfriended, kjer gledalec v realnem času in preko računalniškega ekrana glavne junakinje spremlja zgodbo o ustrahovanju mlade srednješolke, ki pred očmi kamer napravi samomor, leto dni kasneje pa začne preko omrežij kot sta Facebook in Skype ustrahovati skupino prijateljev, ki so tako ali drugače odgovorni za njeno žalostno usodo. Kot že rečeno; Unfriended zelo dobro izkoristi načine komuniciranja v različnih socialnih omrežjih in z njihovo pomočjo ustvari izredno napet in atmosferičen triler, kjer gledalec ob gledanju na pogovorna okna začuti pospešen utrip srca in nelagodno ozračje, kar dandanes uspe le redkokateri grozljivki, še posebej pa v žanru najdenih posnetkov. Film se začne malce bolj lomiti v prizorih, s katerimi skuša gledalca prestrašiti, vendar mu ne uspe najbolje, saj so scene z brutalnimi usmrtitvami in hitrimi skoki v kamero prisotne v skoraj vsakem filmu in še tam so izvedene na precej višjem nivoju. Na srečo je film dovolj pameten, da se večino časa drži pri načelu “manj je več” in zato gradi na atmosferi in napetosti, kar ga posledično dvigne nad povprečje in v žanr najdenih posnetkov prinese nekaj svežine in drznosti. Izvrsten triler in bolj povprečna grozljivka.