Režijski duet Veronike Franz in Severina Fiale, ki je gledalec najprej prestrašil s prvencem, mojstrsko družinsko srhljivko Goodnight Mommy, tudi pri svojem drugem celovečercu The Lodge ostajata zasidrana v raziskovanju disfunkcionalnih družinskih odnosov. Na prvi pogled se sicer zdi, da se skušata Franzova in Fiala pokloniti Kubrickovi klasiki The Shining, saj se glavnina dogajanja odvija v samotni koči sredi hudega snežnega meteža, kjer obtičijo Mia in Aidan, ki prebolevata samomor svoje matere, hkrati pa sta postavljena pred dejstvo, da se bo njun oče znova poročil z Grace, edino preživelo članico fanatičnega verskega kulta. Otroka v Grace kakopak vidita osebo, ki je razbila družino in hkrati nosi odgovornost za materin samomor, situacija v novi družini pa postane še toliko bolj napeta, ko mora oče zaradi službenih obveznosti odpotovati v mesto, Mia, Aidan in Grace pa ostanejo sami v koči, kjer se kmalu začnejo dogajati nenavadne reči. The Lodge nosi vse značilnosti filmov omenjenih režiserjev; bogata temačna atmosfera, kompleksna zgodba, ki močno trka na gledalčevo vest, nepopolni junaki, zaznamovani z bolečo preteklostjo in sofisticiran pristop do strašenja gledalca, ki ni omejen na preverjene in cenene trike. Film uspe s potrpežljivim tempom, odličnimi igralskimi predstavami (izstopa predsvem Riley Keough kot Grace) in perfektno vizualno interpretacijo pekla na zemlji posrkati gledalca v svet, ki nam je hkrati odmaknjen kot tudi blizu, saj Fraznova in Fiala skozi zgodbo načenjata večno aktualno problematiko verskega nasilja in njegovega vpliva, ki jih pusti na človeku, pri tem pa sta venomer subtilna in niti malo sentimentalna. The Lodge svoj obstoj resda v veliki meri dolguje zgoraj omenjeni Kubrickovi mojstrovini, vendar pa je s svojim močnim sporočilom in nekonvencionalnimi prijemi izvrstna grozljivka za filmske sladokusce.

Filmske grozljivke, posnete za malo denarja, lahko s kompetentno ekipo izpostavijo tisto, kar visokoproračunski izdelki velikih studiev pogosto zanemarijo; dobro in zanimivo zgodbo, všečne like ter vzdušno atmosfero, ki je za žanr grozljivk še kako pomembna. Vse to (in še več) v sebi združuje mračni folk triler The Village in the Woods, po besedah režiserja Raina McCormacka svojevrstni poklon grozljivkam iz “zlatega obdobja” 70. let kot sta The Wicker Man in The Exorcist. Ta oznaka ne bi mogla biti bližje resnici, saj nas film s svojo mračno estetiko, počasnim razpletanjem zgodbe in teatralno (vendar ne nadležno) igro močno spominja na omenjene klasike, četudi jih razumljivo nikoli ne doseže oz. preseže. The Village in the Woods, zgodba o mladem paru, ki zaide v skrivnostno in v meglo zavito podeželsko vasico in postane tarča njenih čudaških prebivalcev, je učinkovita s svojo preprostostjo, nepretenciozno držo in zavedanjem, da ne odkriva tople vode. Seveda pa v prvi vrsti zbudi pozornost z odlično atmosfero, ki jo uspe doseči z vrhunsko fotografijo zamegljenega gozda in starih hiš, uporabo izredno minimalistične glasbene podlage in zatekanja k praktičnim učinkom. Rezultat tega je prepričljiva starošolska strašljivka, ki dokaže, da je včasih “manj” bistveno “več”.