Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Uvodni kadri iranskega trilerja Holy Spider dajejo gledalcu jasno vedeti, v kakšen film se spušča; temačna ambientalna glasba se strašljivo dopolnjuje z morbidnimi podobami umazanih in z neonskimi lučmi osvetljenih ulic iranskega mesta Mašhad, kjer v nočnih urah na prostitutke preži Pajkovski morilec, sicer resnični klavec Saeed Hanei, ki je med letoma 2000 in 2001 kot “božji odposlanec” umoril 16 žensk, ob prijetju pa je bil s strani javnosti deležen več odobravanja kot zgražanja, še posebej zaradi prepričanja, da je Saeed namesto policije opravljal “umazano” delo in v imenu vere počistil “nemoralno umazanijo” iz mestnih ulic. Holy Spider ni zastavljen kot klasični film o serijskem morilcu, saj ta zavzema zgolj droben delček zgodbe, režiser in scenarist Abi Abassi pa svojo pozornost namenja mučnemu prikazu boja ene ženske proti izrazito seksističnem in toksičnem patriarhalnem režimu iranske družbe; glavna junakinja je namreč novinarka Rahimi (fenomenalna Zar Arimi-Ebrahimi), ki na lastno pest išče morilca, pri tem pa zabrede globoko v iransko podzemlje prostitucije, korupcije in nasilja. Abassi se s pričujočim filmom izkaže kot neposreden in oster filmar, ki se odreka sentimentalnosti in poetičnosti, saj zanju v tej kruti zgodbi preprosti ni prostora; Holy Spider plava na valovih Scorsesejeve klasike Taxi Driver in se hkrati spogleduje s temačno in odurno estetiko Fincherjevih psiholoških trilerjev tipa Se7en in Zodica. Zato ne preseneča, da je film radikalen, brutalen in grob, vendar pa je v današnji dobi mizoginije, zatiranja in ignoriranja neprivilegiranih ljudi ter skorajda perverzne glorifikacije serijskih morilcev hkrati zelo pomemben in udaren film, ki ga ni moč preslišati ali spregledati. Odlične igralske predstave, prepričljivo moreče ozračje, močan suspenz in zlovešče čudovit soundtrack uspejo ustvariti enega najboljših filmov leta 2022.

Včasih je za boljše razumevanje filma potrebno vedeti, v kakšnih okoliščinah je nastajal. To vsekakor velja za pričujoči izdelek, psihološko srhljivko Spree, ki jo je posnela skupina mladih srednješolskih filmarjev v razponu enega leta. In če vzamemo v zakup, da je film delo najstnikov, je končni rezultat neverjetno impresiven in vreden vseh pohval. Spree je s črno-belo fotografijo in trpkim realizmom zaznamovan film, ki se po stilu močno zgleduje po gverilski klasiki Henry: The Portrait of a Serial Killer, saj v obeh primerih spremljamo serijskega morilca, ki ubija naključno izbrane ljudi, hkrati pa se spopada z lastno identiteto in obvladovanjem lastnih destruktivnih nagonov. Spree je v primerjavi s Henryjem manj grafičen (krvi skorajda ni na spregled) in toliko bolj usmerjen v oris občutkov glavnega junaka in njegovega potovanja skozi labirint norosti in sprevrženih oblik odrešitve, ki je pospremljemo z odlično izbrano dramatično glasbno. Temačno vzdušje, mešano s kafkovsko atmosfero in lokacijami, ki so ne glede na to, če so v mestu ali na podeželju, strašljivo zapuščene ali pa malo naseljene, gledalca še bolj potegnejo v jedro zgodbe, pa četudi je slednje zgolj za vzorec. Verjetno bo ta vsebinska nejasnost in pomanjkanje aktivnega dogajanja koga zmotila, kar je sicer kritika na mestu, toda še enkrat; Spree je glede na neizkušenost ekipe izdelek, ki se lahko mirne volje kosa z vidnejšimi arthouse projekti.