Pregovorno je menstruacija “svečan” dogodek, ko dekle postane ženska, toda v žanru filmskih grozljivk se zdi, da dekleta omenjeni naravni pojav težko prenašajo. Spomnimo se legendarne Kingove Carrie, katero je menstruacija pripeljala do množičnega pokola na maturanskem plesu, enako krvav zaključek pa čaka tudi glavni junakinji pričujoče fantazijske grozljivke Ginger Snaps. V filmu spremljamo najstniški sestri Bridget in Ginger, sicer družbeni izbočenki, ki ju druži morbidna radovednost nad vsem, kar diši po smrti. Ko Ginger nekega večera doživi svojo prvo menstruacijo, jo napade orjaško kosmato bitje, podobno volkodlaku in ne mine dolgo, ko začne dekle na svojem telesu doživljati grozljive spremembe. Ginger Snaps je film, kjer menstruacija igra simbolično vlogo ventila, preko katerega se začne mlado dekle spreminjati v nekaj, kar je pogojeno z živalskimi kot pa človeškimi nagoni; v krvoločnega volkodlaka, ki z užitkom lovi in razkosa svoje žrtve. Občutki tesnobe, sramu in strahu pred drugačnostjo so odlično zajeti v izvirni zgodbi, polni črnega humorja, absurdnih situacij in vrhunskega suspenza, toda srčiko filma predstavljati odlični Emily Perkins in Katharine Isabelle v vlogah sester, ki zna biti enako čudaški kot tudi morbidno očarljivi, na nek sprevržen način pa uspe film spregovoriti tudi o neskončni moči sestrske ljubezni, katere vezi ne more pretrgati še tako močno zobovje volčje pošasti. Ginger Snaps je eden najboljših filmov o volkodlakih, še posebej zato, ker ta sicer mistična bitja pripelje srhljivo blizu naši resničnosti.

F.W. Murnau, velikan nemega filma in pionir nemškega gibanja filmskega ekspresionizma, je v 20. letih minulega stoletja skušal posneti adaptacijo Stokerjeve vampirskega klasičnega romana Drakula, vendar zanjo ni prejel ustreznih avtorskih pravic. S to potezo, ki bi marsikaterega filmarja odvrnila od nadaljnega ukvarjanja s projektom, je Murnau “rodil” klasiko Nosferatu, neavtorizirano različico omenjenega romana, ki je svetu predstavila nepozaben lik grofa Orloka v zlovešči igralski intepretaciji Maxa Schrecka. Okoli slednjega oz. njegovih nekonvencionalnih metod do igranja vampirja so se spletle številne urbane legende, med drugim tudi ta, da je Schreck za vlogo šel do konca in celo postal resnični vampir. Iz te smešne anekdote izhaja duhovita metafikcijska grozljivka Shadow of the Vampire, ki na domiseln način prepleta resničnost in fikcijo; gre namreč za film o nastajanju klasike Nosferatu, kjer enako genialno kot tudi blazni Murnau (izvrstni John Malkovich) med snemanjem trči ob konflikt z glavnim igralcem Schreckom (presunljivi Willem Defoe), ki svojo vlogo Orloka jemlje preveč resno, ko pa začnejo skrivnostno umirati člani režiserjeve ekipe, pa postane jasno, da je film o vampirju postal srhljiva realnost. Shadow of the Vampire se večino časa spogleduje z elemente klasične gotske grozljivke o vampirju, za kar se je potrebno zahvaliti tudi vzdušni atmosferi in izvrstni tehnični imitaciji estetike nemih filmov, vendar pa je njegov v fokus v tragikomičnem prikazu zabrisane meje med genialnostjo in norostjo v svetu umetnosti. Rezultat tega je očarljivo teatralen, temačen, nasilen in presenetljivo zabaven film znotraj filma, ki hkrati služi kot prisrčen poklon filmski klasiki, ki je za vedno spremenila zgodovino sedme umetnosti.