Slasherji so v 70. in 80. letih doživeli zlato obdobje zabave in kreativnosti, vendar so se kasneje s pojavom podžanra torture-porn ta nekoliko izpeli in postali zgolj hitropotrošni produkt kjer sta se suspenz in pristna atmosfera podredila ekscesnemu prelivanju krvi in praznoglavi brutalnosti. Haunt na srečo ne spada v to kategorijo; gre za presenetljivo spodoben, napet, vzdušen in zabaven poklon starošolskim klavnicam, ki se seboj povleče nekaj nadležnih klišejev, vendar ti ne uničijo splošnega užitka. Zgodba ni pretirano izvirna; skupina najstnikov se med praznovanjem Noči čarovnic odloči obiskati skrivnostno hišo strahov, za katero pa se izkaže, da je v resnici poligon za vse prej kot zabavno noč. Tisto, kar Haunt ves čas drži pokonci, je odlična temačna atmosfera, pomešana s privlačno misterioznostjo, po vizualni plati pa je film domiselni miks teatralnosti in surovosti, kjer ne manjka prelivanja krvi, vendar slednje ne izpade eksplotacijsko ali neokusno. Kot pa smo že omenili, ima pričujoči film nekaj za slasherje obveznih klišejev, še posebej nizka inteligenca glavnih junakov, ki sklepajo eno trapasto odločitev za drugo, včasih pa že prav patetično prosijo, da bi jim nekdo odsekal glavo. Navkljub temu je Haunt prijetno presenečenje za oboževalce nezahtevnih grozljivk.

Klasika gnusa, suspenza in ledu iz 80. let, The Thing je bila resda remake filma The Thing From Another World iz leta 1951, vendar je John Carpenter obstoječi zgodbi o vesoljskem parazitu, ki se lahko vseli v telo vsakega človeka, dodal mnogo avtorskega pečata in unikatnosti, zaradi katere se film še danes uvršča med kultno robo oboževalcih grozljivk. Zato ne preseneča, da je v nekem določenem trenutku Hollywood poskušal iztisniti nekaj denarja na račun statusa Carpenterjevega filma in ustvaril predzgodbo filma, ki pa je v bistvu samo bleda in nedomiselna repeticija izvirnika z minimalnimi spremembami v zgodbi. Namesto ameriških raziskovalcev na Antartiki imamo tokrat opravka z norveškimi… to pa je v bistvu tudi vse, kar izdelka med seboj razlikuje. Da je zmeda še večja, je The Thing iz 2011 predzgodba filma, ki se prav tako imenuje The Thing. Verjetno se kravatarjem v Hollywoodu ni ljubilo spremeniti naslova, kar priča o njihovih prizadevanjih, da bi ustvarili dober film. In kot že rečeno; The Thing (2011) skuša replicirati vse, kar smo lahko videli v predhodniku, le da to ob tem nikoli ne uspe doseči zadovoljivega nivoja strahu in suspenza, ki bi ga od takšne zgodbe pričakovali. Kot že rečeno, je eden od osrednjih zapletov izvirnika ta, da se lahko nezemljan vseli v telo vsakega človeka, kar med vsemi prisotnimi sproža občutek paranoje in pomanjkanja zaupanja. Tega v predelavi ni na spregled; ne samo, da se film bolj kot na suspenz osredotoča na prikaz kičastih posebnih učinkov in cenenega gravža, tudi liki so osebnostno izredno plitki ter dolgočasni. The Thing (2011) je nasploh izredno generičen, len in pozabljiv izdelek, ki bo razočaral tudi najbolj potrpežljive oboževalce grozljivk.