Bill Skarsgaard se je širšemu občinstvu najbolj zapisal v spomin kot klovn Pennywise v grozljivki It, kjer je zaradi značajske narave zlikovca bil primoran pokazati tudi nekaj smisla za sicer sprevržen humor. Temu se še bolj zavzeto in prepričljivo preda v komični grozljivki Villains, kjer odigra vlogo blebetavega in amaterskega roparja, ki je skupaj s svojim dekletom na begu pred zakonom. Ko se jima na cesti pokvari avto, uspeta najti zatočišče v bližnji predmestni hiši, katere lastnika sta starejši par s obilico nevarnimi skrivnostmi. Villains se ne more pohvaliti s preveč izvirno vsebino in težko bi rekli, da film v slabi uri in pol, kolikor traja, postreže s čim nepričakovanim ali pa šokantnim; v žanru komičnih grozljivk smo vse to že videli (včasih tudi v boljši izvedbi). Toda velika prednost pričujočega filma je v tem, da navkljub rahli predvidljivosti uspe gledalca pošteno nasmejati do solz, še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav (kot že rečeno; Skarsgaard resnično ukrade šov s svojo teatralno, vendar ne nadležno igro), izredno premišljenih in posledično tudi posrečenih šal, živahnega tempa in prikupnega cinizma, prisotnega v dialogih. Navkljub salvam smeha pa si film proti koncu uspe vzeti nekaj časa za več dramatičnosti, zaradi katere je gledalec še bolj vključen v samo zgodbo in njene like, pa četudi je oboje že nekje videl. Villains je dokaz, da včasih za dober film ne potrebuješ ravno izvirne vsebine, ampak da z dobrimi igralci, kompetentno režijo in samozavestnim scenarijem ustvariš nekaj, kar ostane v trajnem spominu. 

Britanski režiser Peter Strickland je že v enim od svojih prejšnjih filmov, skrivnostno srhljivko Berberian Sound Studio, v kateri se zgodi veliko in hkrati nič, nesramežljivo prikazal navdušenje nad žanrom giallo, posebno obliko italijanskega horrorja, ki temelji na kričečni baročni estetiki, grotesknih podobah in hektolitrih krvi. In Fabric je še bolj očiten poklon zapuščini mojstrov kot sta Dario Argento in Sergio Martino, vendar ob tem velja poudariti, da film ni nikakrkšna lenobna reciklaža njunih klasik. Gre za drzno, groteskno in nepričakovano zabavno grozljivko, ki gledalca očara z unikatno vizualno podobo, odštekanim smislom za humor, visoko mero suspenza in privlačnega misterija, ob katerem se nam v spomini prikradejo filmski brainstormingi Davida Lyncha. Zgodba filma je hkrati preprosta kot tudi zapletena; usodi sveže ločenke v srednjih letih Sheile in nevrotičnega serviserja pralnih strojev Rega poveže skrivnostna rdeča obleka, ki je ulita vsakomur, ki si jo nadane, hkrati pa na človeku pusti nenavadne izpuščaje, simptome kronične nespečnosti in postopnega padca v norost. In Fabric je bizaren film, kjer vam večino časa morebiti ne bo jasno, kaj se dogaja, toda Strickland nam predstavi svet, ki nam je enako tuj kot tudi domač. Nadrealistična zgodba, začinjena z neusmiljeno črnim humorjem in izvirno simboliko, se namreč domiselno roga sindromom sodobnega časa kot so brezglavo potrošništvo in človekovo hrepenjenje po vizualni popolnosti. Zaradi specifičnega tona film ni primeren za vsakega gledalca, saj se zna zgoditi, da bi bili dve uri sprehoda po tem nenavadnem svetu zanj prenaporne in razvlečene. Bo pa ravno zato film pihal na dušo tistim, ki bolj kot na zabavo in konvencionalnost prisegajo na močan avtorski pečat in drugačno izkušno. In Fabric ponuja to in še mnogo več.