Leta 2022 je v 60. letu starosti med deskanjem na vodi umrl legendarni avstralski direktor fotografije in režiser Jeff Darling, ki je sodeloval pri številnih avstralskih filmih, posnel pa je tudi več kot 150 reklam. Zato se zdi nenavadno, da je kriminalni triler He Went That Way njegov prvi režijski celovečerni prvenec, ki ga je posnel le nekaj mesecev pred svojo smrtjo. In četudi Darlingu nikakor ne moremo odreči neizmernega talenta in doprinosa k razvoju avstralskega filma, je žal pričujoči film izredno klavrn labodji spev, ki niti približno ni vreden njegovega slovesa. Kombinacija filma ceste, črne komedije o in trilerja delno temelji na resnični zgodbi iz leta 1964, ko je Dave Pitts, živalski trener zvezdniškega šimpanza Spankyja, na poti v Chicago pobral štoparja Larryja Leeja Ranesa, za katerega se izkaže, da je v resnici serijski morilec na strelskem pohodu. Priznati je treba, da je odštekana in bizarna zgodba o Pittsu in Ranesa zelo “hvaležen” material za dober film, vendar pa žal He Went That Way to ni. Navkljub pričakovani izpiljeni vizualni podobi, občasnim trenutkom prepričljivega suspenza in dobri igralski predstavi Zacharyja Quinta je Darlingov celovečerec izredno nedodelana in brezciljna zmeda, ki svoji zgodbi in likom ne doda dveh ključnih sestavin; globine in smisla. Film ne ponudi nobenega vpogleda v psiho osrednjih likov (npr. o Ranesu, ki ga medlo odigra Jacob Elordi, izvemo praktično ničesar) in posledično tudi razvoj njunega odnosa nikoli ne pride do točke, ko bi gledalcu moralo biti mar, filmu pa še večje preglavice dela luknjasta zgodba, polna nelogičnosti in neumnih preobratov, ki za seboj puščajo celo vrsto vprašanj in bore malo odgovorov. Nasploh je glavna težava filma He Went That Way ta, da ne ve točno, kaj bi rad povedal; za zgodbo o “nenavadnem paru” mu primanjkuje humorja, za zgodbo o serijskem morilcu pa psihološke globine. Kariera Jeffa Darlinga bo vsekako vedno ostala zapisana z zlatimi črkami v zgodovino filma, medtem ko bo njegovo (nenamerno) filmsko slovo romalo v pozabo.