He Went That Way (2023)

Rating: 4 out of 10.

Leta 2022 je v 60. letu starosti med deskanjem na vodi umrl legendarni avstralski direktor fotografije in režiser Jeff Darling, ki je sodeloval pri številnih avstralskih filmih, posnel pa je tudi več kot 150 reklam. Zato se zdi nenavadno, da je kriminalni triler He Went That Way njegov prvi režijski celovečerni prvenec, ki ga je posnel le nekaj mesecev pred svojo smrtjo. In četudi Darlingu nikakor ne moremo odreči neizmernega talenta in doprinosa k razvoju avstralskega filma, je žal pričujoči film izredno klavrn labodji spev, ki niti približno ni vreden njegovega slovesa. Kombinacija filma ceste, črne komedije o in trilerja delno temelji na resnični zgodbi iz leta 1964, ko je Dave Pitts, živalski trener zvezdniškega šimpanza Spankyja, na poti v Chicago pobral štoparja Larryja Leeja Ranesa, za katerega se izkaže, da je v resnici serijski morilec na strelskem pohodu. Priznati je treba, da je odštekana in bizarna zgodba o Pittsu in Ranesa zelo “hvaležen” material za dober film, vendar pa žal He Went That Way to ni. Navkljub pričakovani izpiljeni vizualni podobi, občasnim trenutkom prepričljivega suspenza in dobri igralski predstavi Zacharyja Quinta je Darlingov celovečerec izredno nedodelana in brezciljna zmeda, ki svoji zgodbi in likom ne doda dveh ključnih sestavin; globine in smisla. Film ne ponudi nobenega vpogleda v psiho osrednjih likov (npr. o Ranesu, ki ga medlo odigra Jacob Elordi, izvemo praktično ničesar) in posledično tudi razvoj njunega odnosa nikoli ne pride do točke, ko bi gledalcu moralo biti mar, filmu pa še večje preglavice dela luknjasta zgodba, polna nelogičnosti in neumnih preobratov, ki za seboj puščajo celo vrsto vprašanj in bore malo odgovorov. Nasploh je glavna težava filma He Went That Way ta, da ne ve točno, kaj bi rad povedal; za zgodbo o “nenavadnem paru” mu primanjkuje humorja, za zgodbo o serijskem morilcu pa psihološke globine. Kariera Jeffa Darlinga bo vsekako vedno ostala zapisana z zlatimi črkami v zgodovino filma, medtem ko bo njegovo (nenamerno) filmsko slovo romalo v pozabo.

Ferrari (2023)

Rating: 7 out of 10.

Legendarni filmski perfekcionist Michael Mann se je z idejo o snemanju biografske drame o karieri legendarnega italijanskega guruja dirkaških avtomobilov Enza Ferrarija (1898 – 1988) igral že v 90. letih, vmes pa se je zgodilo mnogo nesrečnih okoliščin, ki so filmarju preprečevale uresničiti svojo vizijo. Na srečo je čakanja sedaj konec in pred nami je končno film, ki se nekoliko igra z gledalčevimi pričakovanji; Ferrari namreč ni film, ki kronološko beleži pomembnejše dogodke iz življenja in kariere naslovnega lika, temveč je umeščen v leto 1957, ko podjetju Ferarri zaradi hude gospodarske krize grozi stečaj, edino rešilno bilko pa predstavlja udeležba in zmaga na znameniti dirki Mille Miglia. Med pripravami na dirko se mora Ferrari ukvarjati še s propadlim zakonom, sprejetjem nezakonskega sina ter posledicami lastne turbolentne preteklosti.Od filma, kot je Ferrari, bi najbolj pričakovali cel kup spektakularnih prizorov avtomobilskih dirk, vendar jih je v Mannovem filmu zgolj za vzorec, saj gre v prvi vrsti za tih in intimen portret obsednega perfekcionista in drznega genija, ki izgublja nadzor nad lastnim življenjem. Temu primerno je tempo filma počasen, četudi je preskakovanje med podjetniško kariero in zasebnimi težavami nemoteče in daje naslovnemu liku potrebno dimenzijo. Igralska zaseba povečini ne razočara; Adam Driver kot Ferrari dobro ujame javni mačizem in ranljivost svojega lika, pa vendar je glavna zvezda filma fenomenalna Penelope Cruz v vlogi Ferrarijeve užaloščene žene, ki v vsakem kadru zasenči ostale igralce. Naspoh je Ferrari zelo gledljiva in zanimiva biografija, ki jo pestijo nekatere pričakovane težave (osebe italijanske porekla igrajo hollywoodski igralci s pretiranim “naglasom”) kot tudi nepričakovane (tehnična nedodelanost filma, ker je za Manna skorajda zločin). Končni rezultat je film, ki bi lahko bil boljši, hkrati pa tudi mnogo slabši, včasih pa tudi zlata sredina ne pomeni nič slabega.