Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Psihološka družinska srhljivka What Josiah Saw se tematsko loteva v žanru grozljivk pogosto obravnave tematike zakopanih družinskih skrivnosti in kako te postopoma uničijo medsebojne odnose ter posameznike usodno zaznamuje v obdobju odraslosti, ko bi vsak normalen človek lahko našel svoj notranji mir in zadovoljstvo. Film se vrti okoli družine Graham in skrivnostnega prekletstva, ki visi nad osamljeno družinsko kmetijo, katero je med drugim zaznamoval tudi nepojasnjeni samomor matere Miriam. Po strukturi je film razdeljen na tri dele, ki prikazujejo odraslo življenje posameznega člana družine; rahlo duševno zaostali Thomas je edini, ki živi na družoinski kmetiji in je pod stalnim nadzorom svojega strogega in tiranskega očeta, Eli živi na drugem koncu države in se utaplja v dolgovih, hkrati pa je na pogojnem izpustu zaradi spolnega odnosa z mladoletnim dekletom, medtem ko je Mary žrtev težkih duševnih motenj in se navkljub moževim prizadevanjem ne želi ukloniti želji, da bi postala mati in resno razmišlja o sterilizaciji. Trojico kmalu združi ponudba vplivne naftne družbe, ki želi izkopavati na področju njihove hiše, toda vnovično srečanje nenadoma prebudi grozljive grehe iz družinske preteklosti. What Josiah Saw je za ogled izredno neprijeten film, saj prikazuje zapravljenja življenja ljudi, za katera se zdi, da so v živjenju že zamudili zadnji vlak odrešitve in jih vsaka odločitev lahko potisne samo navzdol. Ta izrazita temačnost bo seveda marsikaterega gledalca odbila, toda film vsekakor služi namenu žanra, kateremu pripada; What Josiah Saw z neusmiljeno bridkostjo, šokantno brutalnostjo ter morečo gotsko atmosfero odpira pogled v svet družinske tragedije in seksualnih travm. Odlične igralske predstave (še posebej blesteč je veteran Robert Patrick v vlogi strašljivega avtoritativnega očeta) so pospremljene z nekoliko prepočasnim tempom (še posebej na sredini fima), zgodba pa na več mestih potrebuje ogromno časa, da se premakne naprej, vendar je gledalčev trud vsekakor poplačan v zadnji tretjini, ko je priča naravnost zastrašujočemu finalu, ob katerem bo vsekakor ostal odprtih ust. What Josiah Saw je nedvomno eden od najbolj provokativnih filmov letošnjega leta.

Margareth, glavna junakinja psihološke srhljivke Resurrection, vsaj na prvi pogled deluje kot prototip tipične sodobne ženske; je samozavestna in karizmatična poslovnica, ki živi v razkošnem stanju s svojo muhasto najstniško hčerko, na skrivaj ljubimka s poročenim moškim in kakopak pod fasado urejenega življenja skriva nepojasnjeno travmo iz preteklosti. Nato pa se v mestu nenadoma pojavi njen nekdanji partner David (Tim Roth), ki jo je vrsto let trpinčil s ponižujočimi izzivi, imenovanimi “dobrote”, s katerim naj bi mu Margareth izkazovala globoko naklonjenost; ti so med drugim vključevali tudi prostovoljno ugašanje cigaretnih ogorkov na njenem telesu in večdnevno stradanje. Sprva naključna srečanja začnejo načenjati Margarethino duševno zdravje in ta kmalu postane obsedena s tem, da Davida za vedno izbriše iz svojega življenja, vendar pa tudi on v sebi nosi grozljivo skrivnost iz njunega razmerja. Ressurection je filmski ekvivalent vrtoglavega padca v brezno dolgo potlačene travme, ki pri glavni junakinji prebudi obsesije, kompulzivno obnašanje ter predvsem težavno razlikovanje med oprejemljivo resničnostjo in bolno fantazijo. Da je ta padec toliko bolj vzdušen in tesnoben, poskrbi znova fenomenalna Rebecca Hall v eni od svojih najboljših vlog v karieri, s katero dokaže, da je vedno znova nekoliko spregledana filmska igralka, ki pa se na srečo zadnja leta vse bolj prebija v ospredje in postaja zelo dejavna predvsem v žanru bolj “kompleksnih” grozljivk. Na njeni predstavi sloni skoraj celoten film, vendar pa to ne pomeni, da zunaj tega nima ničesar za ponuditi; režiser in scenarist Andrew Semans uspe s potrpežljivim tempom in subtilnimi trenutki močnega suspenza, ki v zadnji tretjini preraste v elegantno krvav absurd, gledalca popeljati v jedro človekove norosti in grozljivih posledic, ki jih na njemu pusti huda travma, k še boljšemu rezultatu pa pripomore odlična glasba ter skoraj nikoli docela jasna fabula, kar zgodbi daje prepotreben občutek nepredvidljivosti in kaotičnosti. Ressurection je kakopak film za izbrane okuse, vendar pa predstavlja skoraj obvezen ogled za ljubitelje sprevrženih in kompleksnih psiholoških trilerjev.