The Black Phone (2021)

Rating: 7 out of 10.

Potem ko je Scott Derickson zaradi takšnih ali drugačnih razlogov opustil snemanje nadaljevanja Marvelove superherojske uspešnice Doctor Strange, se je za svoj naslednji projekt vrnil k žanru grozljivke, kjer se počuti kot doma. The Black Phone, sicer adaptacija kratke zgodbe pisatelja Joeja Hilla, se odvija konec 70. let v predmestni soseski, katero ustrahuje serijski ugrabitelj otrok, njegova nova tarča pa je sramežljivi najstnik Finney, ki se znajde v podzemni kleti s skrivnostnim črnim telefonom, preko katerega začne komunicirati z ugrabiteljivimi nekdanjimi žrtvami. Navkljub elementom nadnaravnega je Derricksonov film trdno zasidran v resničnosti, saj se loteva občutljivih problematik otroške zlorabe, nasilja in premagovanja strahu, kar je sicer stalnica mnogih grozljivk v zadnjih desetih letih. S tega vidika je The Black Phone težko označiti za presežek, kar pa niti približno ne pomeni, da gre za slab film; navkljub predvidljivi zgodbi z nekaterimi zoprnimi klišeji in nesmiselnimi preobrati se film ponaša z vzdušno atmosfero, izpiljeno vizualno podobo, visoko mero suspenza, nekaterimi mojstrsko izpeljanimi prizori groze in zastrašujočo igralsko predstavo Ethana Hawka, ki vlogo zlikovca maksimalno izkoristi in v njej sadistično uživa, med igralci pa velja še omeniti izredno simpatično Madeline McGraw v vlogi Finneyjeve sestre, ki se ponaša s sposobnostjo spremljanja preroških sanj, kar ji pomaga pri lovu na bratovega ugrabitelja. Kot celota je The Black Phone gledljiv, mestoma zabaven in strašansko napet triler, ki pa mu vedno zmanjka nekaj metrov do cilja; že omenjeni klišeji in glede na obetaven preostanek filma dokaj predvidljiv razplet ga žal držijo nazaj od žanrskega presežka.

Munger Road (2011)

Rating: 6 out of 10.

Gledalec ne bo potreboval veliko časa, da bi ugotovil, od kod grozljivka Munger Road črpa svoj navdih; govora je namreč o močnem vplivu Carpenterjeve krvave klasike Halloween, saj imamo tudi tokrat opravka s filmom, ki se močno zanaša na koncept manj je več in se bolj kot na eksplicitno nasilje in teatralno prelivanje krvi osredotoča na počasen tempo, temačno atmosfero in skrivanja groze izpred gledalčevih oči. Film se odvije tekom ene noči in spremlja dve sprva medsebojno ločeni zgodbi; v prvi skupina najstnikov odpotuje na domnevno zaklet železniški prehod, da bi s kamero posnela morebitne paranormalne aktivnosti, v drugi pa starejši policist in njegov mlajši kolega kreneta na lov za pobeglim morilcem otrok, ki se po večletnih zaporni kazni vrača na kraj svojih okrutnih zločinov. Munger Road je v svojem bistvu precej predvidljiv slasher z vsemi obveznimi žanrskimi klišeji, vendar pa ga ravno omenjena zadržanost pri prikazovanju nasilja drži pokonci, saj se film zanaša na tiste aspekte, ki jih večina podobnih izdelkov spregleda; kompetentno grajenje suspenza, dopolnjenega z mračno, misteriozno atmosfero. S tega vidika je film presenetljivo gledljiv in napet, še bolj pa pomaga to, da so liki v filmu sicer ne pretirano kompleksni, vendar hkrati dovolj všečni, da nam zanje ni vseeno. Film se tudi poslužuje koncepta najdenih posnetkov (found footage), vendar je ta uporabljen tako redko, da bi bilo skorajda bolje, če bi ga film popolnoma odvrgel. A tisto, kar film skorajda uniči, je njegov zaključek oz. odsotnost le tega; film se namreč sklene na vrhuncu presenetljivega preobrata, nakar sledi zapis se nadaljuje. To samo po sebi ni nič spornega, saj so ustvarjalci želeli pustiti prostor za nadaljevanje, vendar pa o njem v zadnjih enajstih letih ni ne duha ne sluha, zato se zdi, da je Munger Road preprosto nedokončan film. Film, ki daje občutek, kot da gledalca pripravlja na velik klimaks, ki pa ga na koncu ni deležen. Mogoče upanje umre zadnje in bomo nekoč vendarle deležni zadovoljivega epiloga.