Potem ko je Scott Derickson zaradi takšnih ali drugačnih razlogov opustil snemanje nadaljevanja Marvelove superherojske uspešnice Doctor Strange, se je za svoj naslednji projekt vrnil k žanru grozljivke, kjer se počuti kot doma. The Black Phone, sicer adaptacija kratke zgodbe pisatelja Joeja Hilla, se odvija konec 70. let v predmestni soseski, katero ustrahuje serijski ugrabitelj otrok, njegova nova tarča pa je sramežljivi najstnik Finney, ki se znajde v podzemni kleti s skrivnostnim črnim telefonom, preko katerega začne komunicirati z ugrabiteljivimi nekdanjimi žrtvami. Navkljub elementom nadnaravnega je Derricksonov film trdno zasidran v resničnosti, saj se loteva občutljivih problematik otroške zlorabe, nasilja in premagovanja strahu, kar je sicer stalnica mnogih grozljivk v zadnjih desetih letih. S tega vidika je The Black Phone težko označiti za presežek, kar pa niti približno ne pomeni, da gre za slab film; navkljub predvidljivi zgodbi z nekaterimi zoprnimi klišeji in nesmiselnimi preobrati se film ponaša z vzdušno atmosfero, izpiljeno vizualno podobo, visoko mero suspenza, nekaterimi mojstrsko izpeljanimi prizori groze in zastrašujočo igralsko predstavo Ethana Hawka, ki vlogo zlikovca maksimalno izkoristi in v njej sadistično uživa, med igralci pa velja še omeniti izredno simpatično Madeline McGraw v vlogi Finneyjeve sestre, ki se ponaša s sposobnostjo spremljanja preroških sanj, kar ji pomaga pri lovu na bratovega ugrabitelja. Kot celota je The Black Phone gledljiv, mestoma zabaven in strašansko napet triler, ki pa mu vedno zmanjka nekaj metrov do cilja; že omenjeni klišeji in glede na obetaven preostanek filma dokaj predvidljiv razplet ga žal držijo nazaj od žanrskega presežka.
