Us (2019)

Us je bil za marsikaterega ljubitelja sedme umetnosti eden najbolj pričakovanih filmov leta 2019. Kako tudi ne, saj gre za drugi celovečerec komika Jordana Peela, ki je pred slabim dvema letoma nepričakovano navdušil s satirično srhljivko Get Out! in z njo bil nominiran za oskarja v vseh pomembnih kategorijah. Us ima navidez preprosto zgodbo, za katero bi rekli, da je “sposojena” iz ZF klasike The Body Snatchers; mlado družino na počitnicah preseneti prihod v rdeče pajace nadetih morilcev, ki so na las podobni vsakemu članu družine. Peel v film vnaša elemente različnih podžanrov grozljivk, čeprav noben ni tako izrazit, da bi izpadel predvidljivo in generično; od zombijevskega trilerja, družinske psihološke srhljivke pa vse do za Peela značilno družbenokritično dramo, ki nastavi ogledalo (predvsem ameriški) družbi. Tokrat v ospredju ni rasizem (vsaj posredno ne), ampak bolj segregacija nižjega in srednjega družbenega sloja ter pravica do privilegijev, ki so nekaterim užitek, drugim pa nuja. To močno sporočilo je zapakirano v napeto, strašljivo in unikatno filmsko izkušnjo, ko je še dodatno obogati izvrstna igralska zasedba (Lupita Nyong’o še posebej blesti), subtilen črni humor in vsebinski preobrati, ki že tako dovolj zanimivo zgodbo naredijo še bolj privlačno. Us je na dobri poti, da postane klasika podžarna družbeno angažirane strašljivke, Jordan Peele pa kralj novodobnega kričanja.

Ocena

Rating: 5 out of 5.

Midsommar (2019)

Rating: 10 out of 10.

Midsommar je drugi celovečerec Arija Asterja, režiserja mojstrovine Hereditary, ki je pretresla temelje žanra grozljivk in temu vnesla ogromno svežine, provokacije in art-house eksperimentiranja. Posebnost Asterjevega filmskega izražanja je v tem, da uspe gledalca povleči v pravo filmsko nočno moro, iz katere ni moč pobegniti in kjer se lahko začne dihati šele ob nastopu odjavne špice. In točno to znova ponudi v obliki pričujočega okultnega šokerja, v katerem spremljamo tragično odisejado mlade Dani (izvrstna Florence Pugh), ki s težavo preboleva nenadno smrt svoje družine, zato se s fantom odpravi na Švedsko in obišče nenavadno podeželsko skupnost, ki živi v objemu idilične narave in se pripravlja na praznovanje festivala, ki se sicer odvija vsakih 90 let. Seveda ne mine dolgo, ko Dani ugotovi, da je skupnost v resnici poganski kult, ki se poslužuje bizarnih ritualov in koncept življenja in smrti razume na pogosto moralno sporne načine. Midsommar se na estetski in vizualni ravni odmika od temačnosti predhodnika ter postreže z namerno kičastimi, idličnimi in močno osvetljenimi podobami narave, ki tekom zgodbe začnejo pridobivati psihadelične razsežnosti, Aster pa se obenem elegantno pokloni folk horror klasikam kot je The Wicker Man. A navkljub lepotam narave je dogajanje še vedno brutalno, kaotično in zadnji tretjini znova podobno nočni mori, ki se odvija sredi belega dne. Če k temu dodamo še razkošno kostumografijo, izvirno simboliko, unikatno glasbo in večplastno zgodbo o odpuščanju, prebolevanju in družinskih vrednotah, pridemo do zaključka, da je Midsommar briljantna mešanica art housa, slasherja in folk trilerja.