Naključje je naneslo, da smo bili leta 2022 deležni kar dveh filmov, v katerih nastopa sloviti ameriški pesnik in pisec kratke proze Edgar Allan Poe (1809 – 1849) kot mladi kadet vojaške akademije na lovu za storilcem grozljivih umorov. Prvi je bila generična grozljivka Raven’s Hollow, ki se je zanašala na ogromno elementov nadnaravnega in vlekla očitne vzporednice z avtorjevimi najbolj priznanimi deli, medtem ko je The Pale Blue Eye nekoliko bolj zasidran v resničnosti, četudi ohranja temačno vzdušje in pogoste trenutke morbidne poetike, značilne za zvrst t.i. temačne romantike. Gotska kriminalna srhljivka režiserja in scenarista Scotta Cooperja in posneta po istoimenskem romanu Louisa Bayarda, je postavljena v leto 1830, ko vojaško akademijo West Point pretrese brutalen umor mladega vojaka, ki zaradi bizarnih okoliščin izgleda kot ritualno dejanje; preiskavo vodi priznani detektiv in vdovec Augustus Landor (Christian Bale), ki preboleva skrivnostno izginotje njegove hčerke, na pomoč pri iskanju morilca pa mu priskoči ekscentrični kadet in romantični pesnik Poe (Harry Melling), katerega fascinacija nad vsem morbidnim in grozljivim pripelje dvojico do šokantnih odkritij. Med izrazite prednosti filma lahko uvrstimo njegovo skoraj popolno tehnično plat; The Pale Blue Eye postreže z izredno vzdušno in prepričljivo atmosfero ter čudovito fotografijo, ki skupaj uspeta ustvariti odličen kontrast med estetiko temačnosti ter morbidne brutalnosti, ki zaznamuje zgodbo. Nič slabše niso igralske predstave, še posebej Bala in Mellinga, med katerima vlada pristna tovariška kemija, velja pa še omeniti, da je Melling na trenutke osupljivo podoben resničnemu Poeju. Filmu se nekoliko bolj zatakne na vsebinski ravni, četudi je težko govoriti o močnih kiksih; zgodba je resda zanimiva in polna domiselnih preobratov, vendar pa se zdi, da bi bolje funkcionirala v formatu miniserije, kjer bi si lahko vzela več časa za lasten razvoj in se s tem znebila precejšnje površinskosti. Druga težava je ponekod neodločno preskakovanje med žanrom konvencionalne detektivke in karakterne študije o težavni osebnosti Edgarja Allana Poeja, zaradi česar je film ponekod oropan tako suspenza kot poglobljenosti. The Pale Blue Eye glede na vse potencial morebiti ne izpolni vseh pričakovanj, vendar je še vedno povsem neškodljiva žanrska zabava z mnogo občudovanja vrednimi dosežki.

Nadnaravna strašljivka Nanny spada v kategorijo bolj družbeno angažiranih predstavnikov omenjenega žanra, ki v maniri filmov kot so Get Out, Us in His House skozi elemente groze in suspenza razgalijo tragično in absurdno refleksijo vsakdana spregledanih in preslišanih predstavnikov družbe. Pričujoči film predstavi zgodbo imigrantke Aishe, ki živi v New Yorku in pridno sestavlja koščke svojih ameriških sanj; zaposlena je kot varuška deklice iz premožne družine, prihranjen denar pa spravlja na varno, saj želi v državo sčasoma pripeljati tudi svojega sinčka. Vendar se sanje pričakovano začnejo spreminjati v nočno moro, Aisha pa se je prisiljena soočiti s travmatično izkušnjo iz preteklosti, ki bo vplivala na njeno sedanjost. Velja opozoriti, da je Nanny film za potrpežljivega gledalca, ki je pripravljen čakati tudi do več kot polovice, preden mu postane jasno, v katero smer se zgodba nagiba oz. kakšna je rdeča nit. To samo po sebi ni nič slabega oz. je celo dobrodošlo v današnjem svetu hiperprodukcije, ki je namenjena zbujanju nekaj sekund trajajoče pozornosti, toda vsako počasno grajenje dogajanja mora privesti do točke, ko bo gledalec dobil občutek, da se mu je čakanje izplačalo. Nanny to svoje poslanstvo doseže zgolj napol; film resda uspe zajeti tesnobno eksistencialno vzdušje glavne junakinje, ki je odlično odigra Anna Diop, hkrati pa v zadnji tretjini postreže z nekaj zanimivi preobrati, toda kot celota ima film težave s tem, da ni pretirano strašljiv ali napet. Je zgolj mestoma razburljiv in občasno obogaten s potencialom, vendar pa ta ostaja neizkoriščen in tisto, čemur smo gledalci priča, ni vredno vidnejše pozornosti. Nanny ni pod nobenim pogojem slab film in se uspe dotakniti nekaterih relavantnih družbenih vprašanj, je pa nedvomno takšen, ki bi si zaslužil nekoliko bolj veščo roko pri stopnjevanju groze in suspenza.