Ni povsem jasno zakaj se čezlužniki odločijo za vnovično obuditev franšize (t.i. reboot) in novemu filmu nadenejo isti naslov kot izvirniku. Takšen pristop ustvarja pravo zmedo, hkrati pa nakazuje, kako leni in nedomiselni so filmarji, katerim se niti ne ljubi poiskati kakšnega bolj primernega naslova.Toda franšizo grozljivk o preživetju v divjini Wrong Turn je dočakala še slabša usoda; prvi film je ugledal luč sveta leta 2003, dobil štiri nadaljevanja, vnovično obuditev z Wrong Turn 6: Last Resort in tokrat še eno obuditev, ki so jo preprosto poimenovali Wrong Turn. Slednja prinaša nekaj sprememb; omenjena franšiza se je sprva ponašala s preprostim konceptom, kjer v divjino postavi skupino nič hudega slutečih posameznikov, ki postanejo tarče kanibalskih hribovcev, letošnja prenovljena različica pa sicer ohrani okvirni zaplet, hkrati pa predstavi nove zlikovce v podobi članov odmaknjene gorske skupnosti, ki preži na nedolžne hribolazce in jih bodisi umori ali prepriča, da se pridružijo njihovemu kultu. Najnovejši Wrong Turn se sicer splača pohvaliti, ker želi franšizi nakloniti dihanje s svežimi pljuči in se hkrati modro distancira od klišejskih zapletov predhodnih filmov, nasploh pa se zdi, da želita režiser Mike P. Nelson in scenarist oz. ustvarjalec franšize Alan B. McElroy dostaviti nekaj več kot zgolj še eno krvavo grozljivko o preživetju, napolnjeno z zoprnimi liki, hektolitri krvi in zoprno žanrsko predvidljivostjo. A četudi so glavni junaki nekoliko bolj simpatični, nasilje rahlo omiljeno in zlikovci zaznamovani s povsem novo podobo in identiteto, je žal novi Wrong Turn še vedno precej povprečna, predvidljiva, formulaična in nevzdušna akcijska grozljivka, ki gledalca nikoli ne uspe potegniti v dogajanje in v njem zbuditi zanimanje za to, kar vidi pred seboj. Težko je reči, zakaj, toda Wrong Turn premore bore malo napetosti ali prepričljive tesnobne atmosfere, ki je za tovrstni tip zgodbe še kako pomembna, nasploh pa film ne postreže z ničemer, kar gledalec ne bi videl v vsakem drugemu trilerju o preživetju v divjini. Mlačno in pozabljivo.

Rob Zombie se s svojimi filmskimi grozljivkami ni nikoli izkazal kot mojster žanra, toda kljub temu se zdijo oznake, da je nesposoben filmar, pretirane in neupravičene. Zombie se je v svoji “filmski karieri” morebiti res pogosto podajal v vode, katerim ni bil kos (dva remaka klasike Halloween), vendar pa se je za svoje napake (skoraj) odkupil s svojim verjetno najboljšim filmom The Lords of Salem. Okultna nadnaravna grozljivka se odvija v znamenitem ameriškem mestu Salem, ki je najbolj poznano po zloglasnih čarovniških procesih v 17. stoletju. Glavna junakinja zgodbe je radijska DJ-evka Heidi (Sheri Moon Zombie), ki nekega dne v roke prejme nenavadno vinilno ploščo skupine Gospodarji Salema, s tem pa postane tarča satanističnega kulta potomk čarovnic, ki so izgubila življenja v salemskih procesih. The Lords of Salem je izdelek, s katerim se Zombie izkaže kot povsem kompetenten filmar, ki zna spraviti skupaj obvezne sestavine za dobro grozljivko; namesto ekscesnega prelivanja krvi, otročje vulgarnih dialogov ter eksplotacijskega gravža se Zombie tokrat posveča grajenju prepričljive temačne atmosfere in unikatne vizualne izkušnje, ki posvoji zapuščino baročne arhitekture ter satanistične ikonografije. Slišalo se bo nenavadno, toda v pričujočem filmu uspe Zombie gledalca celo prestrašiti, ne da bi se pri tem zatekal k cenenim trikom (bučna glasba in nenadni skoki v kamero), hkrati pa je občudovanja vredno to, da se filmar ne odpove cenzuri in brezkompromisno vztraja pri svoji drzni, četudi za marsikoga problematični viziji. Resda vsebini filma primanjkuje nekaj globine in tudi Zombie se ne trenutke ne uspe docela odpovedati hitrim šokom, toda The Lords of Salem ves čas plava nad gladino in postreže z nečim, kar bi lahko označili kot izredno solidna grozljivka.