Filmske grozljivke oz. še posebej slasherji so nas v zadnjem času razvadile z natančno obrazloženimi motivacijami morilcev za svoja okrutna dejanja. Četudi takšen pristop prinese zgodbi nekaj globine (odvisno tudi od tega, če so motivi smiselni), jo hkrati oropa tiste zastrašujoče skrivnostnosti, ki zna človeku zlesti pod kožo bistveno močneje kot še tako sprevržen motiv. Dober primer tega je legendarni slasher Halloween, kjer osrednji klavec Michael Myers ubija brez pravega razloga in ravno ta karakterna nejasnost ga še danes ohrani za enega najbolj strašljivih zlikovcev vseh časov. Na podobno vižo igra tudi slasher The Strangers, ki ne bi mogel imeti bolj preproste zgodbe; mlad par se po poroki svojega prijatelja pripelje v počitniško hišo sredi gozda, kjer kmalu po njunem prihodu na vrata potrka dekle, ki išče nekoga po imenu Tamara, temu pa sledi brutalno obleganje trojice zamaskiranih psihopatov. In zakaj omenjeni klavci napadejo mladi par? Odgovor je preprost; ker sta bila pač doma. The Strangers je film, katerega osrednji zaplet nima globjega motiva, kar bodo nekateri interpretirali kot posledica leno spisanega scenarija, spet drugi pa bodo uživali v skrivnostnosti, ki jo ponuja. A tudi če odsotnost globjega konflikta potisnemo ob stran, je pričujoči film še vedno izredno prepričljiv pri grajenju moreče in temačne atmosfere, kot struna napetega suspenza in nekaterih resnično zastrašujočih prizorov psihološkega mrcvarjenja osrednjih dveh likov. Slednja bi sicer lahko bila nekoliko bolj razvita (mnogo motivov za dejanja v njunem življenju sploh ni pojasnjenih), vendar pa je dirka za preživetje (in s časom) preveč napeta in razburljiva, da bi gledalca zmotile šibkejše točke filma. The Strangers je dokaz, da je včasih strah pomembnejši od smisla.

Naslov Halloween Ends, ki predstavlja (bojda) sklepno poglavje v franšizi Halloween oz. dostavi dolgo pričakovani spopad med Laurie Strode (Jamie Lee Curtis) in psihopatskim morilcem Michaelom Myersom, je nekoliko smešen, saj če smo se česa naučili v zadnjih dveh desetletjih, je to, da se nobena uspešna filmska franšiza ne zaključi, vsaj dokler ta zagotavlja zadovoljiv finančni zaslužek. In če je Halloween Kills zaradi pomanjkanja pravega zaključka v očeh gledalcev pustil grenak priokus, je Halloween Ends imel toliko bolj zahtevno dvojno nalogo; spoštljivo zaključiti zgodbo dveh najbolj ikoničnih likov v franšizi in hkrati oboževalce prepričati, da se je čakanje na epilog izplačalo. Tisto, kar pri pričujočem filmu najbolj preseneti, je njegova ambiciozna smer; fokus filma namreč ni na morilcu Myersu in njegovih brutalnih usmrtitvah, ampak predvsem na prebivalcih mesta Haddonfield, ki se štiri leta po masakru nikakor ne uspejo znebiti “prekletstva” Michaela Myersa. Na medicinski način bi rekli, da je mesto okuženo z incidenti nemotiviranega nasilja, nepojasnjenih samomorov in drugih brutalnih nesreč; med slednje spada tudi mladenič Corey, ki v tragični nesreči ubije otroka in je v očeh javnosti stigmatiziran kot “ubijalec otrok”; njegova odrinjenost od družbe pa privlači Laurino vnukinjo in tudi samo Laurie, katero meščani še vedno dojemajo kot soodgovorno za pokole v mestu. Ideje, s katerimi se pričujoči film igra, so vsekakor drzne, vendar pa so uspešno realizirane napol; Halloween Ends sklene polno nenavadnih in tveganih odločitev, ki bodo razjezile marsikaterega oboževalca franšize, še posebej ta, da je Myers glavnino filma prisoten zgolj v ozadju in nima zelo malo vpliva na potek zgodbe. A glavni problem filma je v tem, da je preveč ambiciozen in da so teme, ki jih obravnava, preveč kompleksne, da bi jih lahko uspešno stlačil v en sam film. Na srečo pa film uspe dostaviti izredno brutalen in katarzičen epilog, še posebej po zaslugi izvrstne Curtisove, ki je še vedno v vrhunski formi. Halloween Ends je površen, vendar zadovoljiv epilog nekega obdobja, ki vnaša nekaj svežine v žanr slasherjev, kar pa lahko deluje zelo odbijajoče za občinstvo, na katerega cilja.