Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Že velikokrat je bilo dokazano, da lahko filmar z nekaj iznajdljivosti, domišljije in spretne orientacije ustvari spodoben izdelek, pa četudi vanj ne more vložiti veliko denarja. Blood Conscious je dober primer takšnega filma; režiser in scenarist Timothy Covell v svojem celovečernem prvencu zvesto sledi pravilom snemanja z nizkim proračunom in pri tem presenetljivo solidno opravi svoje delo. Zgodba črpa veliko navdiha iz Romerove klasike The Night of the Living Dead, četudi tokrat v ospredju ni preživetje sredi invazije zombijev, temveč beg pred demoni; brat, sestra in njen fant se odpravijo na podeželje, da bi obiskali vikend njenih staršev, toda ob prihodu trojica odkrije trupla umorjenih družinskih članov in neprištevnega možakarja, ki trdi, da so celotno družino obsedli demoni. Absurdna situacija se kmalu spremeni v dirko s časom, kjer začne paranoja načenjati že tako skrhane odnose med preživeli, napetost pa tekom noči preraste v nasilje. Ena od odlik pričujočega filma je ta, da se Covell (verjetno zaradi omejenega proračuna) ne zateka k pretiranemu poudarjanju nadnaravnega ozadja zgodba in namesto tega nameni čas razvoju odnos med osrednjimi liki ter prefinjeno preskakuje med dvema možnostima; ali je nevarnost demonov realna ali pa zgolj nekaj, kar obtiči v domišljiji glavnih junakov. Blood Conscious je film, ki ne pokaže veliko. Pravzaprav pokaže zelo malo. Podobno kot The Blair Witch Project imamo tokrat opravka s filmom, ki obljublja pošast, vendar te ni od nikoder. Gre za grozljivko o demonih, kjer največjo nevarnost ne predstavljajo demoni, ampak tisti, ki pred njimi bežijo. Gre za grozljivko, ki se ne zateka k posebnim učinkom, grotesknim podobam pošasti in bombastični akciji, temveč skuša gledalcu dokazati, da včasih človeka ogroža kar človek sam. Človek s svojimi strahovi, impulzivnostjo ter prenaglim sklepanjem, ki pogosto vodi v tragedijo. Blood Conscious se lahko pohvali s kompetentno igralsko zasedbo (četudi je igra na trenutke nekoliko melodramatična), odlično ambientalno glasbo, pristnim vzdušjem ter visoko mero suspenza, zaradi katerega slaba ura in pol mine, kot bi mignil. Še en dokaz, da lahko z malo denarja ustvariš veliko.

Predelave znamenitih pravljic v “odrasle” žanre, kot sta fantazija in grozljivka, že lep čas niso nič novega. Sneguljčiča, Rdeča kapica, Ostržek in Trnjuličica so bili deležni tovrstne filmske preobleke in bili pri tem včasih bolj ali pa manj uspešni. Tudi pripovedka o Janku in Metki, bratcu in sestrici, ki ju siromašna starša pustita v gozdu, prepuščena sama sebi, dokler ne odkrijeta hišo čarovnice, ki naskrivaj sežiga otroke, je bila v preteklosti celo modernizirana v komično grozljivko Hansel and Gretel: Witch Hunters. Toda Gretel & Hansel, najnovejša adaptacija pravljice Bratov Grimm, ostaja bolj zvesta literarnemu izročilu, hkrati pa se zgleduje po estetiki in vzdušju gotskih grozljivk kot je npr. Eggersova mojstrovina The Witch. Režiser Oz Perkins gledalca popelje v temačni, surrealni in s podobami iz nočnih mor zaznamovan svet, kjer Janko in Metka zaradi naraščujoče revščine zapustita domačo hišo in najdeta zatočišče pri starejši ženski, ki postane njuna skrbnica, vendar za (pre)visoko ceno. Gretel & Hansel je od vseh različic pravljice daleč najbolj nasilna, temačna, kompleksna in že skoraj psihadelična; vizualna podoba filma je izpiljena do zadnje podrobnosti in služi kot odlična podlaga za grajenje fascinantno skrivnostne “lynchevske” atmosfere in napetega vzdušja, sam tempo filma pa je zato bolj počasen in od gledalca zahteva nekoliko več potrpežljivosti kot sicer. Film pokonci drži tudi skromna, a odlična igralska zasedba, še posebej Sophia Lillis v vlogi Metke, ki tokrat ni enodimenzionalni lik dobrotnice, ampak notranje razklana oseba, še posebej v sovražno – naklonjenem odnosu do čarovnice. Četudi je konec rahlo predvidljiv in v primerjavi s preostankom zgodbe nekoliko “omehčan”, je Gretel & Hansel resnično posebna gledalska izkušnja, ki bo dolgo ostala v vašem spominu.

Ocena