19. stoletje. Rojstvo industrijske revolucije poskrbi za naglo izumiranje podeželja in kmetje so pahnjeni v grozljiv boj za preživetje. Mednje spada tudi tričlanska družina, ki živi na odmaknjeni kmetiji v britanski Snowdoniji (severni Wales) in potrpežljivo čaka na vrnitev odsotnega očeta. Naslovna junakinja je mlada kmetica (izvrstna Eleanor Worthington Cox), ki skrbi za svojo mlajšo sestro Mari, obenem pa pomaga ukazovalni materi Elen pri vsakdanjih opravilih. Ko v bližini kmetije izačnejo odvijati nenavadni dogodki, za katerim morebiti stoji neka nadnaravna sila, se družina znajde ne zgolj v primežu srhljive revščine, ampak je hkrati pahnjena v okruten boj za preživetje, ki ga še dodatno okrepi spor z lokalno vraževerno skupnostjo. Gwen je izrazito atmosferična srhljivka, ki gledalca znova opomni, da je daleč največja pošast med pošastmi ravno človek s svojim pohlepom, koristoljubjem ter popolno odsotnostjo empatije. Prvenec režiserja in scenarista Williama McGregorja v marsičem spominja na Eggersovo mojstrovino The Witch, saj se oba zanašata na grozo nevidnega, le da Gwen ostaja trdno zavezana duhu socialnega realizma ter izpostavi razkol med urbanim in ruralnim v zgodnjih letih industrijskega “napredka”. Film je impresiven tudi z vidika zgodovinske avtentičnosti, ki se odlično zliva s temačno atmosferičnostjo zgodbe in minimalističnimi nadnaravnimi vložki, ob katerih zgodba nikoli ne zapade v pretiravanje ali melodramatičnost. Gwen je naporna in depresivna študija propada družbenih in družinskih vrednot, ki nas opozarja na to kako je lahko človek še vedno največje zlo na tem svetu.

Kaj se zgodi, ko zmešamo enega od najbolj znamenitih mitov ameriške foklore ter dramo o disfunkcionalni družini v primežu navidez varnega predmestja? Rezultat je nadnaravna strašljivka The Inhabitant, ki sicer operira s precej nenavadno premiso; v ospredju filma je najstnica Tara, ki naj bi bila sorodstveno povezana z znamenito Lizzie Borden, resnično morilko, ki je leta 1892 s sekiro pokončala svojega očeta in krušno mater, po njeni smrti pa naj bi duh “morilke s sekiro” strašil po mestu Fall River, kjer se pričujoči film tudi odvija. Tara pri 16. letih že kaže prve znake paranoidne shizofrenije, za katero je bolehala tudi njena teta, strašljive halucinacije in psihotični sanjski monologi z Lizzie pa nakazujejo, da bo Tara naslednja v vrsti, da bo podlegla mestnemu prekletstvu. The Inhabitant po vzdušju in tematiki nekoliko spominja na Asterjevo mojstrovino Hereditary, saj se osredotoča na tragičen razpad navidez običajne družine, zaznamovane s prekletstvom, pri tem pa glavno junakinjo, ki jo suvereno odigra Odessa A’zion (ta je že igrala v pravkar prebujeni franšizi Hellraiser, le da je tokrat njen lik bistveno bolj dodelan in zanimiv), pahne na nepovratno pot skozi pekel. Kot celota film funkcionira presenetljivo dobro; postreže z dobrim vzdušjem, liki imajo dovolj globine in kompleksnosti, da gledalcu zanje ni docela vseeno, zgodba postreže z nekaj presenetljivo strašljivimi momenti in navkljub bizarni premisi film nikoli ne zapade v pretiravanje ali čisti idiotizem, kot se rado zgodi v grozljivkah. Na nek način bi lahko rekli, da je The Inhabitant film, ki ima vse potenciale, da se spremeni v katastrofo, vendar pa skoraj vedno izpade kot prijetno presenečenje in gledalca drži v napetosti vse do zadnje sekunde. A da ne bo pomote; film vsekakor ni mojstrovina ali karkšenkoli presežek, saj ne postreže z nobenim vidnejšim presenečenjem, še posebej v zadnji tretjini pa zapade v razvlečenost in monotno razlaganje vsebine, ki nekoliko skrvari misterioznost zgodbe. Toda kljub temu je The Inhabitant prijetna žanrska zabava, vredna vsaj enkratne gledalčeve pozornosti.