Cult Burital je britanski black / death / doom metal trio, ki se je prvič formiral leta 2020 v Londonu in ga mnogi opisujejo kot brutalno godbo znotraj scene ekstremnega metala, ki ne prisega zgolj na agresijo, hitrost in surovost, temveč veliko svoje pozornost nameni tudi grajenju atmosfere. Zaradi tega so pesmi zasedbe nekakšna izkušnja za poslušalca, ki je pripravljen na težke glasbene zalogaje in razmišlja izven okvirjev tradicionalnega dojemanja glasbe in njenega ustvarjalnega doprinosa.

• Sorrow EP (2020)

Sorrow predstavlja prvo podpoglavje v zgodovini zasedbe; gre za dvodelni EP, ki poslušalcu nameni bežen vpogled v ustvarjanje peklenskega tria. EP se začne z naslovnim komadom, ki v roku par sekund daje poslušalci vedeti, kam je prispel; težaški in počasni doom metal, pospremljen z umazanimi kitarami in pošastnim deathmetalskim kruljenjem in… to je pravzaprav vse, kar je treba vedeti. Cult Burial ne eksperimentirajo (preveč) in tudi z vidika besedil ne utrujajo z zatekanjem k simbolizmu in metaforam, temveč udarijo direktno in brez usmiljenja; anger and fury / runs through / my body / I can’t bear it. Več od tega za uživanje (če temu lahko tako rečemo) ni potrebno, je pa vredno pohvaliti kvalitetno produkcijo in koherentno strukturo, ki preprečita, da bi plošček zapadel v neposlušljivo razgajanje, ki ga je na ekstremni sceni včasih res preveč. Podobno zadovoljiv vtis pusti tudi drugi komad Consumed, ki sicer sledi počasnemu doom metal vzdušju, vendar pa kruljenje nadomesti s pošastnim šepetanjem ter besedilom, ki se še dodatno poglobi v stanje brezupa in skorajšnjega nihilizma. Kot celota je Sorrow EP več kot primeren uvod v spoznavanje uničujočega sveta omenjenega tria.

• Cult Burial (2020)

Cult Burial predstavlja (za sedaj) edini pravi studijski album zasedbe in čeprav je že njen EP Sorrow predstavljal svež veter na britanski extreme metal sceni, lahko brez težav rečemo, da je trio na prvencu dodobra izbrusil svoj glasbeni izraz (in to v istem letu izida EPja, kar je še posebej hvalevredno). Cult Burial je namreč plošča, ki uspe izpopolniti vse potenciale, ki jih zasedba nudi in postreči z ustvarjalnim maksimumom. Skupina je še vedno zvesta prepletanju atmosferičnega black metala, surovosti death metala in pogubni počasnosti doom metala, vendar pa je prav vsak komad na plošči zaznamovan z prvovrstno energijo, jasno začrtano smer ter predvsem z zavidanja vredno produkcijo, ki dokaže, da lahko ekstremni bend ustvari poslušljivo in koherentno ploščo brez očitkov, da se je prodal. Vokali so bistveno bolj razločni in dodelani, beseda jasna in neposredna, komadi pa raznoliki v tempu in vzdušju, četudi venomer ohranjajo bodisi temačnost (komada Plague in Kill) in agresijo, ki je triu več kot očitno v krvi. Zna se sicer zgoditi, da bodo nekateri poslušalci dobili občutek rahlega deja-vuja, vsaj z vidika besedil, ki se oklepajo ene in iste tematike brezupa, izgubljanja v temi ter padanja v brezno norosti, vendar pa ravno raznolikost komad poskrbi, da plošček ne zveni dolgočasno in ponavljajoče. Kot celota je Cult Burial za zasedbo napredek v vseh možnih pogledih in nedvomno eden boljših izdelkov na sceni ekstremnega metala.

• Oblivion EP (2021)

Zaenkrat zadnji EP Cult Burial z naslovom Oblivion predstavlja rahel odmik od tega, kar smo bili od zasedbe dosedaj vajeni. Plošček je namreč bistveno daljši od predhodnikov (trije komadi v skupnem trajanju 20. minut) in tudi zvočno predstavlja trio v nekoliko drugačni luči. Čeprav ta še vedno ostaja zvest depresivnemu / nihilističnemu opevanju obupa, teme in vdajanja v kruto usodo, je z vidika zvoka bistveno bolj eksperimentalen, počasen in usmerjen bolj v serviranje kakafoničnega vzdušja kot pa direktne brutalnosti prehodnikov. Da ne bo pomote, Cult Burial so še vedno Cult Burial, le da so evolucijsko nekoliko napredovali in jim očitno ni v želji, da bi celo kariero obtičali na enem in istem mestu, kar je pogosta težava mnogih ekstremnih metalcev. Spremenjen je tudi vokal, ki je za še nekaj odtenkov razločnejši in se odmika od blackmetalskega sikanja ter ostaja zasidran v deathmetalskem kruljenju, ki ruši vse pred seboj. Oblivion je zgovoren dokaz, da lahko zasedba ostaja zvesta svojim koreninam, hkrati pa evolucijsko napreduje in njeno poslanstvo tako ni samo sebi v namen.

O skupini Voidsphere ne velja izgubljati besed, saj o kolektivu ni znanega praktično ničesar. Gre (menda) za francosko skupino, ki preigrava atmosferični black metal in si za vir inspiracije jemlje luknjo. Luknjo v dobesednem pomenu. Tisto srhljivo in hkrati privlačno praznino, za katero se zdi, da je zavita v vrtinec neskončnosti. In ta luknja zasedbo fascinira že skoraj pet let, v okviru katerih je izdala pet plošč skrivnostnega, temačnega in skoraj transcendetalnega zvoka, ki ga poslušalec zlepa ne pozabi.

• To Call / To Speak (2017)

Odkrivanje misterija luknje je tudi rdeča nit pričujočega albuma, ki ga lahko brez kančka dvoma uvrstim med najbolj unikatne glasbene izdelke letos. To Call / To Speak je album, na katerem se nahajata zgolj dve pesmi v skupni dolžini 40. minut in predstavljata ekvivalent prostega pada, ko vas kot nič hudega slutečega popotnika skozi prostor in čas nenadoma poskra luknja in sprejme v svoj objem popolnega niča. Prva pesem The Void Calls je mojstrovina hrupa, izgubljenega upanja ter surovosti, ki poslušalca počasi zapelje v svoj svet čaščenja tega, kar se skriva – če sploh kaj – v luknji. Toda pravi tornado čaka pri drug pesmi The Void Speaks, kjer se ideje luknje in njene praznine materializirajo skozi mračno pesniško besedo, četudi jo skušajo razglašene kitare in naravnost srhljiva hladna atmosfera na vsak način preglasiti, kot da se album zavestno odloča pretrgati poslušalčev stik z realnostjo in ga poskrati v praznino, iz katere ni izhoda. Sliši se pesimitično, toda To Call / To Speak je preprosto čudovita plošča, prava mojstrovina, ki vrača upanje v obstoj ekstremnih oblik metala in ohranitve izvirnih konceptov, ob katerih se sprašujemo o lastnem obstoju ter tistemu, kar nas pripelje do konca poti. V praznino. V luknjo.

• To Await / To Expect (2018)

To Call / To Speak je bil dvodelni ep, ki mojstrsko združuje mračno ambientalno godbo s surovim black metalom, vsebinsko pa – kot že rečeno – opeva praznino oz. padec subjekta (ta je lahko kdorkoli, tudi sam poslušalec) v njeno brezno, ki zaduši vse zvoke od zunaj in s pomočjo “naravnega” hrupa ustvari pravo glasbeno umetnino. Nič slabše se ne odreže tudi plošček To Await / To Expect, ki je znova sestavljen iz dveh komadov v skupni dolžini 45 minut. Skupina še vedno s presunljivo zvočno natančnostjo ustvari srhljivo atmosfero, kjer se zvok hromečega black metala zlije v eno s prostorom, ki oddaja zvoke neskončnosti in popolne abstrakcije. To je plošča, ki jo je treba poslušati z zaprtimi očmi v temi, ko so vsi “vsiljivi” zvoki utišani in lahko glasba v svoji najbolj nekonvencionalni obliki izrazi tisto, kar potihem čutimo vsi.

• To Exist / To Breathe (2019)

To Exist / To Breathe je album, znova sestavljen iz dveh komadov v skupni dolžini slabih tričetrt ure. In plošča se začne udarno; The Void Exist nas nemudoma povleče v ocean ambientalnega black metala, kjer ne manjka kričanja, težkega bobnanja in jeznih kitar, ki ustvarjajo idealno ravnovesje med surovim in melodičnim. Skozi različne zvoke je moč prisluhniti občutkom neskončnega obupa, izgubljenosti v prostoru in času ter besa, katerega odmev slišimo iz globočin praznine. Repeticija zvoka tudi poskrbi, da vsak del albuma pride bolje do izraza, ne da bi se ob tem poslušalec preveč dolgočasil. The Void Breathes je po strukturi in zvoku podoben predhodniku in je mišljen kot njegovo naravno nadaljevanje. Komaj slišni vokali se znova izgubljajo v zvočni praznini, tempo komada pa se pogosto menjava od bolj dinamičnega / jeznega do upočasnjenega / melanholičnega. Tisti, ki ste uživali ob prejšnjih izdelkih pričujočega bena, boste tudi tokrat našli veliko razlogov za poslušanje, čeprav je celotno ploščo težko prebaviti v enem samem kosu, še posebej zaradi ponavljajočega se zvoka, ki je tokrat v službi grajenja temačne, kafkovske atmosfere. Voidsphere tudi v tretje ne razočarajo, čeprav bi jim za naslednjo ploščo priporočal nekoliko več raznolikost, da bi zapadli v pretirano ponavljanje vzorcev. Okusno.

• To Sense / To Percieve (2020)

Četrti plošček Voidsphere poskrbi za prijetno spremembo v zvoku kolektiva; medtem ko so bili prejšnji albumi usmerjeni v ustvarjanje temačnega ambientalnega hrupa, ki temelji na repeticiji ter izpostavljanju specifičnih tonov, je To Sense / To Percieve nekoliko drugačen. Da ne bo nesporazumov; album še vedno ostaja zvest zvočnemu raziskovanju vesoljne praznine, vendar pri prvem komadu The Void Sense ubere bolj tradicionalno black metalski pristop in prepusti glavno grlo ostrim (četudi znova repetetivnim) kitaram in komaj slišnemu marširanju z bobni, ves ta kaos pa spremlja kričanje, simbolični glas reveža, ki se postopoma izgublja v vrtincu popolne praznine. Tej ponavljajoči strukturi sledi tudi The Void Perceive in na več mestih se celo zdi, da oba prisotna komada sestavljata nekakšno celoto oz. skoraj tričetrt ure dolg krik obupa, eksistencialne tragedije in grozljivega spoznanja, da se v luknji ne skriva nič, kar bi upravičilo obstoj kogarkoli na tem planetu. Zveni depresivno? No, saj tudi je, toda če nič drugega je To Sense / To Perceive izvrstna spremljava ob simboličnem (ali dobesednem) koncu sveta oz. vsega, kar poznamo. S pričujočim albumom so Voidsphere naposled krenili na novo stopnjo evolucijskega razvoja njihovega zvoka in s tem postali mojstri svoje neprekosljive umetniške moči.

• To Overtake / To Overcome (2021)

Zaenkrat zadnje poglavje v zbirki albumov o vesoljni praznini zvesto sledi tradiciji zvoka predhodnika To Sense / To Perceive. Peti plošček z naslovom To Overtake / To Overcome znova postreže z dvema komadoma v skupnem trajanju slabih tričetrt ure, na njem pa se groza, ki jo spozna posameznik ob vstopu v že omenjeno famozno praznino, samo še okrepiti, vendar pa se proti pričakovanjem s to potezo okrepi melodičnost materiala. To Overtake je namreč daleč najbolj melodičen in koherenten komad zasedbe Voidsphere, ki še vedno ohranja repeticijo zvoka in grajenje strukture pesmi z vzpostavljanjem temačne, brezizhodne in depresivne atmosfere. Z več kot dvajset minut trajajočim padcem se poslušalec prestavi proti komadu The Void Overcomes, ki še vedno uporablja blackmetalske kitare in še nekaj dodatnega melodičnega melosa, ki plošču nenadoma doda pridih simboličnega upanja oz. občutka odrešitve, kar je po štirih albumih temačnosti in depresije tudi nekaj, česar se lahko veselimo. To Overtake / To Overcome je tako odlična nadgranja zvočnega potovanja, ob kateri ni docela jasno, v katero smer bomo poslušalci krenili naslednjič. To pa je tudi eden od čarov glasbenega raziskovanja…