Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.

M.I.A.: There’s A Market For Everything

Dovolj je en sam pogled na naslovnico pričujočega albuma (samo v vednost; naslovnica ob tej recenziji pripada drugemu albumu iste skupine, saj je izvorna preveč grafična in prikazuje shirano žensko golo žensko v mlaki krvi) in poslušalcu postane takoj jasno, v kaj se spušča; v godbo, ki ne pozna zadržkov in za katero beseda tabu ne obstaja. In ko prisluhnemo uvodnemu komadu Open Market I, ki je dopolnjen z zvokom temačnega drona in grafičnimi opizi brutalnega nasilja, zlorab in ddrugih ekstremnosti, postane še bolj očitno, da M.I.A. niso tukaj, da bi poslušalci servirali dozo sonca in rožic. Daleč od tega; There’s A Market for Everything je dobre tričetrt ure dolg industrijski noise z elementi dark elektronike, ki si ponavadi vzame od pet do deset minut časa, da poslušalcu raztrga ušesa. Gre za ploščo, ki ni namenjena užitku, saj izhaja iz najtemnejših globeli bolečine, sadizma in nasilja, vse skupaj pa spremlja dekadentna pornografska kakafonija. Če kje obstaja povezava med seksom in nasiljem, jo M.I.A. nedvomno odkrivajo, saj si je brez težav moč predstavljati omenjeno “glasbo” v filmih o sprevrženih serijskih morilcih, ki v umazanih kleteh brusijo nože, s katerim bodo pokončali svojo naslednjo žrtev. Ob tem se seveda velja vprašati; kaj je poanta vsega skupaj? Mogoče jo sploh ni, toda če je zasedba nameravala ustvari zbirko najbolj zlovešče zvenečih, brutalnih in brezkompromisno nasilnih podlag, ji je s tega vidika cilj nedvomno uspel. There’s A Market for Everything ni glasba, ampak zvoki iz najhujših nočnih mor. Užitek niti približno ni zagotovljen.

Death Comes Crawling: Forever Morbid

Ko poslušalec pritisne play in sliši prve sekunde komada Beyond the Reach of My Mind izvajalca Death Comes Crawling, bo najprej pomislil, da – vsaj če sodimo po zloveščem imenu izvajalca in naslovu albuma – posluša napačno ploščo. Avstralski multiinštrumentalist Dis Pater namreč s projektom DCD predstavlja izredno melodično, vendar še vedno temačno goth elektroniko, za katero se zdi, da venomer išče kontrast med svetlobo in temo, med upanjem in obupom. Forever Morbid je plošča, ki najbolj ustreza tistim trenutkom, ko posameznik obtiči v življenju in nima pojma, kako iti naprej, po drugi strani pa mu nek glas pravi, da ne sme obupati. Glasba na tej plošči so nekakšne zvočne vice, ki ni pripravljena stopiti v pekel, hkrati pa ji tudi nebesa ne ti dišijo najbolj. DIS Pater z melodičnim globokim vokalom, enako morbidnimi kot poetičnimi besedili ter mikavno, skorajda seksi elektronsko podlago poslušalca nemudoma posrka v svoj svet, kjer osamljeni poet odpre steklenico rdečega vina in nazdravi svoji izolaciji, ki mu predstavlja vir inspiracije kot tudi pogubo. Primerno za tiste, ki menijo, da je godba tipa Type O Negative primerna tudi za plesanje.

Obsequial Sceptre: Utterance Of Deathly Murmurs

Glasba iz Cipra je v našem koncu sveta precej neznana, zato je toliko bolj razburljivo na vsake toliko časa naleteti na godbo iz omenjenega otoka, še posebej, če ta prihaja iz bolj alternativnih / underground zvočnih brezen. Obsequial Sceptre sebe označujejo za anarhistični black / death metal, ki uporabljajo estetiko zverinskega kitarskega hrupa kot sredstva zoper širjenje fašističnih idelogij. Kako to zveni v praksi? Plošča z naslovom Utterance of Deathly Murmurs vsebuje zgolj štiri komade (tri, če izključimo temačni intro) v skupnem trajanju slabe četrt ure in zdi se, da je to premalo, da bi si poslušalec lahko izoblikoval kakršnokoli mnenje o albumu. To mogoče drži, vendar pa so tudi ti dosegljivi komadi dovolj, da skupina izpostavi svoj zverinski dark metal, ki se osredotoča na obupano kruljenje / kričanje, neusmiljeno bobnanje, ki pogosto zveni kot zvok streljanja iz vojaške strojnice ter hromeče kitarske brutalnosti. Navkljub vsemu kaosu pa je Utterance of Deathly Murmurs presenetljivo poslušljiva in koherentna plošča, ki bo pisana na kožo tudi tistim, ki niso najbolj domači v vodah ekstremnega metala. Ciprški Obsequil Sceptre so tako vredni občudovanja, saj uspejo v petnajstih minutah pustiti tako močan vtis, da jih poslušalec zlepa ne bo pozabil.

Čivavogrizek je mini glasbena rubrika na blogu Razgledano, namenjena recenziranju obskurnih, ekstremnih in brutalnih plošč iz enako zloveščega kot tudi privlačnega undergrounda, kjer se venomer rojevajo provokativne, seksi in okusno krvave ideje.

Tchornobog / Abyssal: Split

Material za pričujoči split black / death metal ekstremnežev Tchornobog in Abyssal je nastajal že od leta 2018, končni rezultat pa je letos naposled ugledal luč sveta; dva komada v skupni dolžini slabe tričetrt ure prekipevata od bizarne ozračja in ambicioznih konceptov, vsekakor pa sta tudi dokaz, da se ljubiteljem ekstremne glasbe splača čakati na sicer redek, vendar toliko bolj dragocen material. Tchornobog se tokrat predstavljajo s 24 – minutno želodčno epopejo The Vomiting Choir, ki upraviči svoj naslov; skladbo oz. kompozicijo bi najlažje opisali kot zvočno potovanje v – da, brez šale – prebavne organe. Brutalni in kompleksni miks death in black metala služi kot popotnica v človekovo telo z vsemi motnjami in okvarami, ki spadajo zraven; kruljenje v želodcu, postopna slabost, naraščujoča kislina in bruhanje… vse to in še več ponujajo Tchornobog. Drugi del splita, ki ga zavzamejo Abyssal, pa je nekoliko bolj umirjen in bolj kot na agresiji bazira na temačnosti, četudi se ne brani vložkov kitarske agresije in kruljenja iz globočin obupa ter kaosa. V obeh primerih pa smo priča zlovešči glasbi, ob kateri lahko pozabite na svoje mesto v nebesih, saj je tole direktna vstopnica za pekel. Več od tega pa ne potrebujete.

Shrapnel of Malediction: Metaphysical Supremacy

Ploščati prvenec korejskih norcev Shrapnel of Malediction se začne tako, kot se spodobi za vsak album ekstremne glasbe; s kakafoničnim, pretrganim in konfuznim kitarskim hrupom, ki sčasoma izbruhne v zverinski death metal z vokali, ki zvenijo kot krik iz brezna pogube. Dvojec V in I (ker glasba ne bi bila ekstremna brez ekstremno čudaških imen članov) prisegata na hitro in hrupo godbo, kateri je relavanatna zgolj maksimalna agresija, zatorej neke kompleksnosti in visokopoteznih konceptov ne pričakujte. Metaphysical Supremacy je vaja v tem, koliko hrupa lahko prenesejo vaša ušesa in to s seboj prinaša tako prednosti kot tudi slabosti; prednosti v tem smislu, da plošča zveni iskreno, nespolirano in osvežujoče umazano, slabosti pa v tem, da so si komadi po strukturi precej podobni, zato plošček na več mestih izpade nekoliko ponavljajoče. Na srečo album ni (pre)dolg in se zaključi v slabe pol ure, zatorej tudi tistih nekaj slabosti ne pokvarijo splošno zadovoljivega vtisa.

Weregoat: The Devil’s Lust

Sodeč po zelo grafični naslovnici in zloveščem naslovu albuma od EP-ja ameriških grešnikov Weregoat ni za pričakovati materiala za lahko spanje. The Devil’s Lust je namreč najbolj perverzna simbioza black in death metala, ki si jo lahko predstavljate, zato ni presenetljivo, da večina albuma mine v slavljenju seksa, satana, živalske narave človeka in – še enkrat – perverznosti. Naspidiran in kaotičen death metal z blackmetalskim sikanjem bo dobro nahranil apetite tistih, ki od glasbe pričakujejo ne zgolj slušno, ampak tudi seksualno potešitev (in ne, to niti približno ne zveni tako čudno, saj ima vsak izmed nas t.i. “seksi” glasbo) in se ne bojijo dejstva, da jih bo poslušanje takšnih albumov pripeljalo v pekel. The Devil’s Lust ima kot album to srečo, da ni predolg in da so si komadi raznoliki, četudi sledijo podobni strukturi naspidiranih kitarskih riffov in blasfemičnega kričanja. Tudi tokrat ni moč pričakovati neke poglobljenosti in kompleknosti, ampak zgolj direkten udarec v čelo, zaradi katerega krvaviš, vendar s perverznim nasmehom na ustih.