O zloglasnem serijskem morilcu, kanibalu in posiljevalcu Jeffreyju Dahmerju (1960 – 1994) je bilo napisanih že ogromno knjig ter posnetih nešteto dokumentarnih in igranih filmov, zato se zdi miniserija na temo njegovega življenja nekoliko odveč. Miniserija v desetih delih Monster: The Jeffrey Dahmer Story se sicer začne na koncu Dahmerjeve zgodbe oz. z njegovo aretacijo, kjer je skozi serijo zaslišanj razgaljega njegova življenjska zgodba; od težavnega odraščanja v razbiti družini, prvega spoznavanja z morbidnimi seksualnimi fantazijami pa vse do obdobja odraslosti, ko se spopada z alkoholizmom ter pogosto zahaja v gejevske nočne klube, kjer izbere svoje žrtve, jih omami, posili, razkosa in v nekaterih primerih celo poje ostanke njihovih trupel. V primerih filmov in serij o resničnih serijskih morilcih je vedno prisotna nevarnost, da bodo te nehote zatavale na pota bodisi opravičevanja zločinov ali celo prikrite glorifikacije morilca. Na srečo Monster: The Jeffrey Dahmer Story ni ne prvo ne drugo, čeprav se zdi, da bodo nekateri gledalci imeli težave s tem, da miniserijAa ne zavzame jasnega moralnega stališča in namesto tega skuša na subtilen način izluščiti odgovore na vprašanje o tem, kaj je Dahmerja naredilo takšnega kot ga poznamo danes. Tisto, kar miniserijo poganja, je nedvomno glavni igralec Evan Peters, ki ne posnema Dahmerja, ampak pred našimi očmi dejansko postane Dahmer; njegova zavzeta igra je na ravni vrhunskosti Ledgerjevega Jokerja, ko gledalec na trenutke dobi občutek, da ne gleda igralca, ampak resničnega morilca. Petersova nenavadno sočutna kot tudi zlovešča prezenca daje seriji potrebno vsebinsko kompleknost, še bolj pa je treba pohvaliti dejstvo, da miniserija na več mestih svojo pozornot nameni Dahmerjevim žrtvam, ne da bi s tem izpadla eksplotacijsko ali ceneno. Še več; Monster: The Jeffery Dahmer Story je serija, ki ne odmika pogleda od grozovitosti Dahmerjevih dejanj, zato pogosto zbuja občutke nelagodja in strahu kar pa je nekako pričakovano. Ali serija z vidika biografije predstavi kaj povega? Nikakor. A tisto, kar prikaže, bo gledalca prikovalo pred ekran in mu znova obudilo morbidno fascinacijo nad svetom serijskih morilcev.
Če kje obstaja filmski žanr, ki je sicer množično popularen, vendar pa uradno nikoli ni postal del filmskega “mainstreama”, je to žanr pornografskega filma. Še več; vsi gledamo porniče, toda hkrati tudi ne, saj je gledanje tovrstnih filmov še vedno obravnavano kot nekaj izredno nespodobnega in moralno sprevrženega. Vzrok za takšen odnos je moč pripisati današnji pretirano puritanski družbi, ki dobiva živčne napade, če ženska v javnosti doji otroka ali pa se ji vidi milimeterček modrčka, drugi vzrok pa tiči v številnih tragičnih zgodbah o zlorabah predvsem ženskih igralk, ki spremljajo pornografsko industijo že od svojih začetkov. In med slednje spada tudi zgodba Linde Susan Boreman, bolj znane po porno vzdevku Linda Lovelace, ki je zaslovela z nastopom v zloglasnem filmu Deep Throat iz leta 1972 in velja za komericalno najuspešnejši pornič vseh časov.
Linda Susan Boreman se je rodila 10. januarja 1949 v tipični ameriški delavski družini v Bronxu. Kot je sama priznala, njeno otroštvo ni bilo posebej srečno; mama Dorothy, zaposlena kot natakarica, je veljala za izredno dominantno in surovo žensko, ki ni bila sposobna izkazati potrebne materinske ljubezni do hčerke, medtem ko je bil oče John policist in le redko prisoten v njenem življenju. Navkljub temu, da je kasneje zaslovela kot pornografska igralka, je bila Linda kot najstnica precej sramežljiva in med obiskovanjem zasebne katoliške šole veljala za vse zaprte dekle, ki se je izogibalo zmenkom in se ni želelo spuščati v spolne odnose s fanti. Pri šestnajstih letih se je z družino preselila iz New Yorka v Florido, po koncu srednje šole pa si je življenje obrnilo na glavo, ko je pri komaj 20. letih spoznala 12 let starejšega poslovneža Chucka Traynorja, ki je bil sicer tesno povezan s tedaj vzpenjajočo se pornografsko industrijo. Četudi je bil Treynor do Linde sprva zelo prijazen, ustrežljiv in skrben, se je kmalu izkazalo, da ima z njo drugačne načrte; pod pretevzo, da bo iz nje ustvaril filmsko zvezdo, jo je prepričal, da se je z njim poročila in vrnila v New York, kjer jo je Treynor začel “novačiti” v pornografske filme kot njen menedžer in zvodnik, Linda pa je začela uporabljati svoje “umetniško” ime Linda Lovelace.
Konec 60. let je Linda začela nastopati v kratkih trdoerotičnih filmih, posnetih na 8mm trak, leta 1969 pa naj bi nastopila tudi v prvem pornografskem filmu Dogarama oz. Dog Fucker, katerega naslov je dovolj zgovoren glede tega, kaj gledalcu ponuja. Linda je sprva zanikala, da bi pri filmu sodelovala, vendar pa so originalni posnetki ter pričevanja ekipe njene trditve postavili na laž in zatrdili, da je Linda pri filmu sodelovala prostovljno oz. brez prisile. Dve leti kasneje je nastopila v porno filmu Piss Orgy, med zvezde industrije za odrasle pa jo je leta 1972 izstrelil nastop v danes kultnem porniču Deep Throat. Film, ki bi ga na najbolj preprost način opisali kot absurdno komedijo, se je od mnogih tedanjih porničev razlikoval po tem, da je dajal poudarka na zgodbi, razvolju likov in si za razmere porno industrije privoščil relativno visoke producijske zmožnosti. Film je predstavil zgodbo seksualno nepotešene ženske, ki ne uspe doseči orgazma, nakar zgrožena ugotovi, da ima bizarno telesno deformacija; klitoris se ji namreč nahaja v njenem grlu, zato je njeno edino sredstvo zadovoljitve oralni seks.
Deep Throat je proti vsem pričakovanjem postal velikanska uspešnica, ki je do določene mere uspela približati pornografijo širšemu občinstvu, v blagajne pa naj bi prinesla okoli 600 milijonov dolarjev. Linda žal tega denarja ni videla oz. je prejela skromen honorar v višini 1250 dolarje in tudi tega ji je zasegel njen mož. Zanimiv je podatek, da je bila Linda sprva ponosna na svoj nastop filmu in ga celo razglasila kot edinstveno priložnost za izražanje njene dotedaj potlačene seksualne svobode, šele v začetku 80. let pa je razkrila bistveno bolj tragično ozadje nastajanje filma; Linda naj bi bila v nastop prisiljena s strani njenega dominatnega moža, ki naj bi ji med snemanjem celo grozil s smrtjo, vanjo meril s strelnim orožjem in jo občasno brutalno pretepel.
Navkljub velikanskemu uspehu filma Deep Throat je Lindina porno kariera začela strmo padati navzdol. Leta 1973 je preizkusila svojo srečo v gledališču s predstavo Pajama Tops, vendar je bila ta tako kritiško kot finančno razočaranje, zato se je vrnila nazaj k snemanju porno filmov. Leta 1974 je posnela nadaljevanje filma Deep Throat, ki niti približno ni uspelo doseči uspeha predhodnika, njen razburkan zakon s Traynorjem pa je pripeljal do točke, ko je Linda vložila zahtevo za ločitev in prvič javno spregovorila o tem, kako je bila prisiljena v igranje v pornografskih filmih. Njen zadnji filmski nastop je bil v komediji Linda Lovelace for President, ki se je prav tako izkazala za finančni polom.
Linda pa se je v naslednjih letih posvečala raznim odvisnostim (bila je redna kadilka marihuane, katero je kombinirala z jemanjem protibolečinskih tablet), leta 1976 pa se je poročila z gradbenikom Larryjem Marchianijem, povila dva otroka in konec 70. let dokončno obrnila hrbet pornografski industriji. V naslednjih letih se je razglasila za “ponovno rojeno katoličanko” in postala aktivistka v t.i. anti-pornografskem gibanju; leta 1980 je prvič javno spregovorila o izkoriščanju žensk v pornografski industriji, s tem pa požela ogromno simpatij s strani različnih feminističnih skupin in bila celo prisotna na vladnih zaslišanjih o škodljivih vplivih pornografije na družbo. Med drugim je leta 1986 izrekla znameniti stavek: “Ko me gledate v filmu Deep Throat, gledate moje posilstvo.” Temu je sledilo ogromno nastopov na univerzah, kjer je študentom predavala o svojih izkušnjah kot porno igralka in kako omenjena industrija ponižuje in zasmehuje ženske. Leta 1996 je vložila nov zahtevek za ločitev, saj naj bi bil Marchiani do nje prav tako nasilen in nespoštljiv. 3. aprila 2002 je Linda doživela hudo prometno nesrečo, ki ji je povzročila težko travmo in notranje krvavitve, slabe tri tedne kasneje, 22. aprila, pa je umrla v bolnišnici v Denverju, stara komaj 53 let.
Zgodba Linde Lovelace je hkrati fascinantna kot tudi tragična; predstavljala je pomemben del seksualne revolucije 70. let in močno vplivala na zgodovino porno industrije tako v pozitivnem kot negativnem smislu. Morebiti drži, da je Linda, ki je odraščala v globoko verni družini, z nastopi v pornografskih filmih dosegla prepotrebno seksualno svobodo (to naj bi bil osnovni namen porničev), vendar pa si ne smemo zatiskati oči pred veliko možnostjo, da je bil njen uspeh produkt spretnega izkoriščanja moških v njenem življenju, katerim je pomenila zgolj cenen vir zaslužka in vir nesramne eksplotacije. Kljub temu pa je nemogoče zanikati, da ji je uspelo nekaj, kar mnogim dotedaj ni; spregovoriti o prednosti in slabostih pornografije pod žarometi javnosti.
