V kontekstu katerekoli druge nadaljevanke (ali filma) bi bil takšen lik, kot je Dougie Jones, že na poti v umobolnico, vendar svet Twin Peaks je že od nekdaj “poseben” In z njim tudi tisti, ki v njem živijo. Peti del nove sezone se namreč vrti okoli šale, da nihče ne opazi, da je z Dougijem nekaj hudo narobe in da bi najverjetneje potreboval zdravniško pomoč, zato smo priča mnogim prizorom, kjer Cooper / Dougie pohajkuje naokoli kot nebogljen dojenček in občasno pokaže znake življenja. Četudi me ta del zgodbe ne moti preveč, po drugi strani razumem, da je nekatere močno zmotilo, da je Cooperjev lik zreduciran na nekaj tako pomilovanja vrednega kot je Dougie in njegova retardiranost, še posebej zato, ker David Lynch ta humorni vložek preveč potencira, tako da je na zelo “dobri” poti, da postane nadležen in odvečen.

Bistveno bolj zanimivi pa so občasni obiski v mestece Twin Peaks, kjer spoznamo hčerko natakarice Shelly, ki je v razmerju z zabušantskim fantom in redna odjemalka kokaina, kar nemudoma potegne vzporednice s preminulo Lauro Palmer (morebiti bomo priča novemu umoru v Twin Peaksu?). Na drugi strani mesta Dr. Jacoby vodi televizijsko / radijsko oddajo o teorijah zarote ter njegovih edinstvenih zlatih lopatah (te bodo verjetno igrale pomembnejšo vlogo v nadaljevanju sezone), šerif Truman (ki je v resnici brat Harryja Trumana) se sporeče s svojo ukazovalno ženo. Svojih pet (prekratkih) minut slave dobi tudi zlobni Cooper, ki je še vedno v zaporu, tokrat pa je že eksplicitno povedano, da je morilec BOB še vedno v njem in da ne namerava zapustiti njegovega telesa. Ko zlobni Cooper ob koncu epizode v zaporu preko telefonskega pogovora sproži izpad elektrike v zaporniških prostorih, je jasno, da se njegovo bivanje za rešetkami srhljivo zaključuje.

Prikupno nostalgična epizoda, ki pa bi navkljub temu lahko pospešila na ritmu in počasi prešla k razvozlavanju skrivnostnega klopčiča.

Četrta epizoda nove sezone nadaljevanke Twin Peaks uspešno nadaljuje kriptičnost prejšnjih poglavij in temu doda nekoliko več humorja; agent Cooper je namreč v koži Dougieja Jonesa kot nebogljen otrok, ki komajda kaj spregovori, se premika kot zombi in deluje popolnoma odsotno od preostalega sveta. Ta del zgodbe je dodobra razdelil oboževalce nadaljevanke, saj je nekaterim Dougie sila simpatičen lik, spet drugim pa vir sila prisiljenega humorja, ki temelji na smešenju retardacije posameznika. Mene osebno omenjeni lik ni nikoli motil, je pa res, da so nekateri prizori v pričujoči epizodi preveč burleskni in pustijo nekoliko grenak priokus v ustih. Čeprav moram priznati, da mi je toliko bolj prisrčen lik Dougijeve nevrotične žene, ki jo odigra odlična Naomi Watts. Njuna čudaška kemija je bizarna, vendar prepričljiva in izvabi mnogo salv smeha, pa četudi so te občasno prekinjene zaradi občutka, v kako tragičnem položaju se nahaja naš priljubljeni agent Cooper.

Preostanek epizode je zopet nostalgičen; na šerifovem uradu v Twin Peaksu naletimo na znani obraz nekdanjega mladostniškega prestopnika Bobbyja Briggsa, ki je sedaj eden od šerifovih namestnikov. Prizor, v katerem trči ob portret Laure Palmer in začne jokati, je perfekten dokaz, da je po vseh teh letih smrt “srednješolske kraljice” še vedno globoko zasidran v podzavesti mnogih prebivalcev mesteca. Za počit smešen je tudi prizor, kjer pred urad prispe Wally Brando, sin namestnika Andyja in tajnice Lucy, ki ga odigra Michael Cera v obupni imitaciji legendarnega Marlona Branda. Gre za enega od tistih prizorov, kjer gledalcu ni povsem jasno, kaj gleda, ampak nekako ne uspe obrniti pogleda stran.

Kot ponavadi pa je najbolj zanimiv zadnji del epizode, kjer Gordon Cole in Albert (skupaj s tajnico Tammy) odpotujeta v zapor v Južni Dakoti, da bi obiskala najdenega Dala Cooperja, ki je kakopak zlobni Cooper. Ta v kratkem prizoru v zasliševalni sobi ugotovita, da je Cooper ves ta čas deloval pod krinko in po navodilih pogrešanega agenta Phillipa Jeffriesa, o kakšni misiji je govora, pa je (vsaj za zdaj) bolj malo znanega. Fascinanten je pogled Gordona, ki se sreča s Cooperjem in nemudoma ugotovi, da je nekaj narobe in da človek pred njim ni prijatelj, kot ga je nekoč poznal.

Nekoliko (morebiti celo preveč) humorna epizoda z veliko šarma.