Četrta epizoda druge sezone z zloveščim naslovom, ki namiguje, da bomo deležni novih odkritij iz zasebnega življenja umorjene Laure Palmer, se začne udarno; Leland Palmer prizna, da je v noči, ko je policija odpeljala ranjenega Jacquesa Renaulta v bolnišnico, tega obiskal in umoril. Laurin umor nenadoma pridobi nove razsežnosti, saj nakaže na to, kako je bila družina Palmer že lep čas popolnoma disfunkcionalna, Lelandova nerazsodna odločitev, da umori Renaulta, pa na njegov lik meče močno senco. Cooper ima medtem nove težave; Audrey Horne so ugrabili in za tem stoji nihče drug kot Jean Renault, brat umorjenega Jacquesa, ki za njegovo smrt krivi agenta, zato se domeni z Benjaminom Hornom, da mu v zameno za hčerkino življenje preda kovček z denarjem in Cooperja.

Laura’s Secret Diary je na vsebinski ravni rahel korak nazaj od tistega, česar smo bili deležni v prejšnjih epizodah. Preiskava umora Laure Palmer se nenadoma ustavi in glavnina epizode je namenjena številnim stranskim štorijam, ki pa žal niso preveč zanimive. Tako smo med drugim priča dilemi tajnice Lucy, ki ne ve, kdo je oče njenega nerojenega otroka, zapletenim zarotniškim potezam že tako precej dolgočasnega lika Josie Packard, daleč najslabši del epizode pa je prihod ocenjevalca gostiln v mesto Twin Peaks, ki med prebivalci povzroči zmedo, saj nihče ne pozna njegovega imena ali obraza; celotna zmešnjava se namreč nenadoma konča in ne dobi nobenega smiselnega zaključka. Kot že rečeno; pričujoča epizoda je precejšnje mašilo, ki le na redke trenutke postreže s kakšnim zanimivim prizorom.

Po dveh epizodah, ki so dajale več poudarka na nadnaravnih elementih, se tokrat vračamo v vode klasične kriminalke, čeprav pridih nenavadnosti ostaja. The Man Behind The Glass namreč ponudi nekoliko več podatkov o zloglasnem morilcu BOBu, predvsem s strani Lelanda Palmerja, ki med drugim razodene, da je v otroštvu veliko časa preživljal na vikendu svojih starih staršev in se družil s sosedom Robertsonom, ki je pogosto vanj frcal vžigalice in mu priznal svojo globoko naklonjenost do ognja, enega od osrednjih motivov nadaljevanke Twin Peaks. Zlovešča prisotnost BOBa je izražena tudi preko obiska Phillipa Gerarda, ki ob pogledu na skico morilca doživi napad panike in potem na samem zapriseže, da bo poiskal BOBa in ga za vedno uničil. Epizoda kljub menjavi režiserja ohranja mističnost, katero je začrtal David Lynch v prvih dveh delih nove sezone.

Preostanek epizode se ukvarja z Donninim prizadevanjem, da bi vzpostavila prijateljski stik s Haroldom Smithom, pri katerem je Laura hranila svoj skrivni dnevnik. Izkaže se, da gre za nekdanjega vrtnarja, ki iz neznanega razloga ne želi zapustiti svoje hiše, Laura pa mu je bila zelo blizu, zato je tudi dopustila, da piše njene besede v posebni dnevnik. Donno vsebina dnevnika zanima in poskuša flirtati s Haroldom (delno tudi zaradi ljubosumja, ker sta se James in Madeline zbližala), vendar se izkaže, da je možakar izredno nezaupljiv. Harold Smith je poleg Laure najbolj tragičen lik v nadaljevanki in zdi se presunljivo, da se kljub redki prisotnosti dotakne gledalca na izredno čustveni ravni, na simboličen način pa bi lahko rekli, da je Smith hranil tisti delček dobrote, ki ga je Laura ohranila v sebi za časa njenega problematičnega življenja.

Pričujoča epizoda ima še dva posebna vrhunca; izpoved ciničnega forenzika Alberta, ki šerifu Trumanu prizna, da je svoje življenje zapisal širjenju ljubezni ter Donnin monolog na Laurinem grobu, ki zadane v bistvo nadaljevanke; da so se težave umrlega dekleta dotaknile ne zgolj prebivalcev Twin Peaksa, ampak vseh nas, celo gledalcev, ki preprosto nočemo odnehati, dokler ni prijet Laurin morilec. Ta fascinantna obsedenost z Lauro in njen posmrtni vpliv v pričujoči epizodi res prideta do izraza. Ena od močnejših epizod druge sezone.