Stvari se obračajo na slabše, tako za naše junake kot tudi gledalce oz. tiste redke, ki še vztrajajo pri ogledu nadaljevanke Twin Peaks. Vse tisto, kar ste sovražili pri zadnjih dveh epizodah, se tu nadaljuje in povrhu tega vleče v neskončnost. Jamesova avantura s starejšo žensko, ki ga izkoristi za umor svojega nasilnega moža, je vse bolj dolgočasna, nesmiselna in duhomorna, vendar jo ustvarjalci nadaljevanke iz nekega neznanega razloga še vedno ohranjajo pri življenju. Na srečo svoj zaključek doživi naravnost absurdna epizoda z malim Nickyjem, za katerega sta bila namestnik Andy in Dick prepričana, da je serijski morilec. Še po vseh teh letih ni jasno, kako je lahko nadaljevanka iz preiskave o umoru srednješolke zašla v vode absurdne in neduhovite komedije zmešnjav. Benjamin Horne pada v blaznost in še naprej uprizarja bitke iz ameriške državljanske vojne, kar bi v kateri koli drugi seriji izpadlo očarljivo komično, tu pa predstavlja čisto mrtvilo, ki ne pelje nikamor.
Edini omembe vreden del pričujoče epizode predstavlja vstop Cooperjevega nekdanjega sodelavca Windoma Earla, ki prispe v mesto in za seboj pušča krvave sledi ter uganke v obliki partije šaha, kar v serijo prinaša nekaj občutkov strahu in groze, ki sta v zadnjih epizodah iz serije dobesedno izginila. Double Play resda ni tako dolgočasna in pusta epizoda kot prejšnji dve, vendar je kot celota še vedno preveč neizstopajoča, da bi jo lahko uvrstili vsaj na raven povprečne televizijske zabave.
