Black Medusa (2021)

Rating: 7 out of 10.

V uvodnih kadrih srhljivke Black Medusa se zdi, da spremljamo bežne razglednice iz nočnega življenja v severnoafriški Tuniziji; klubi z monotono elektronsko glasbo, zakajene beznice, zapuščene mestne ulice, stavbe z razpadajočimi fasadami, utesnjena stanovanja ter ceste, ki vodijo povsod in nikamor. In v tem labirintu se znajde mlado dekle po imenu Nada, ki živi dvojno življenje; podnevi je pridna in zadržana uslužbenka, ponoči pa se odpravi v epicenter mestnega slepega črevesa, kjer pobira moške, ti pa jo odpeljejo k sebi domov, kjer jih Nada omami in se nato nad njimi fizično izživlja. Ko eno svojih tarč po naključju umori z nožem, ki je pripadal starodavnemu morilcu, se v njej nekaj premakne in ne mine dolgo, ko Nada postane iskana serijska morilka, ki svojih dejanjih ni zmožna kontrolirati. Black Medusa, nenavadno mikavna kombinacija neo-noir trilerja in morbidne grozljivke, se po stilu in videzu močno zgleduje po moderni vampirski klasiki A Girl Walks Home Alone at Night, saj je tudi tokrat ogromno poudarka na zadušljivi noirovski atmosferi urbanega okolja, ki je namerno hladno, sterilno, grobo, absurdno in na trenutke že skoraj nihilistično, nočni prizori navidez zapuščenega mesta pa še dodatno okrepijo prepričljivo turobno vzdušje zgodbe, ki niha med jeznim in melanholičnim. Lahko bi rekli, da je Black Medusa radikalen film, saj skuša preko zgodbe o naključni serijski morilki izpostaviti družben komentar o obupnem položaju žensk v severnoafriški družbi (oz. kjerkoli na svetu), katerih glas je pogosto preslišan in zadušen pod težo patriarhalnega in seksističnega režima, ki ženskam jemljem svobodo, zato jo morajo te iskati na najbolj ekstremne načine. Luščenje sporočila, ki ga film posreduje, pa je odvisno od gledalčevega potrpljenja, ki je tokrat še posebej na veliko preizkušnji; Black Medusa je sila počasen, metaforičen in z art-house estetiko zaznamovan film, ki svojim likom ne daje globine ali natančnih življenjskih zgodb, ampak so ti definirani zgolj preko svojih krutih dejanj. Takšen pristop je kakopak vzpodbuden, toda zdi se, da filmu včasih prej škodi kot koristi; pretirana razvlečenost, strašansko polžji tempo ter pomanjkljiva globina likov so preveč očitni in ustvarjajo nekonsistentno pripovedno nit, ki je gledalcu enako fascinantna kot tudi frustrirajoča. Končni rezultat je film, ki se poigrava z mnogimi zanimivimi idejami ter komentarji, toda obenem skuša dajati vtis pretencioznega art projekta, ki je bolj sam sebi v namen. Black Medusa je film za izbrane okuse z visoko mero potrpežljivosti.

Bliss (2019)

Rating: 7 out of 10.

Problem ustvarjalne krize je pogosto ironično služil kot navdih za številne filme (dober primer je klasika bratov Coen Barton Fink, ki sta jo filmarja spisala med premagovanje blokade pri snovanju scenarija za kriminalko Millers Crossing), toda le redkokdaj je ta predstavlje na tako ekstremen in konflikten način, kot je to v primeru lunatične grozljivke Bliss. Film, ki bi lahko najbolj preprosto opisali kot 80 – minutne vročične sanje shizofrenika, se poglobi v grozljive razsežnosti ustvarjalne blokade mlade likovne umetnice Dezzy, ki se v obupani želji po navdihu zateče k jemanju halucinogene droge z ekstremno čudaškimi in nevarnimi stranskimi učinki. Ti poleg halucinacij, prisluhov in epileptičnih napadov povzročijo tudi nepojasnjeno slast po uživanju krvi. Bliss bi lahko označili za vampirski film, vendar je ta oznaka dokaj površna; motiv vampirizma namreč tokrat služi bolj kot fasada za tragični prikaz posledic, ki jih na umetniku pustijo (pre)pogoste blokade ustvarjalne žilice. Film režiserja in scenarista Joeja Begosa je svojevrstni filmski ekstrem, ki na več mestih spominja na psihadelične tripe zloglasnega francoskega provokatorja Gasparja Noeja, kjer je svet že sam po sebi grd, podivjan, nasilen in vulgaren, pod vplivom močnih drog pa lahko preraste v nekaj bistveno grozljivejšega in nevarnega. Begos to kaotično stanje duha človeka in okolja prikaže grobo, nekoherentno ter morbidno, ne manjka pa tudi ščepec nenavadno privlačnega erotičnega naboja, kjer seks, smrt in nasilje obstajajo v eni in isti obliki. Da je ozračje še bolj noro, poskrbijo divji prizori, ki jih je najlažje opisati kot garancija za epileptični napad. Filmu Bliss je tako težko očitati, da se ne ponaša z močno umetniško držo, brezkompromisnostjo ter izbrušeno provokacijo, toda iz istih razlogov bo verjetno marsikoga film tudi odvrnil; to je namreč izdelek, ki bistveno bolj prisega na stil kot vsebino, kar pa ni nujno nekaj slabega in v tem primeru filmu celo štejemo v plus. Bliss je moreča izkušnja, realizirana nočna mora, spopad racionalnega in grotesknega, hkrati pa prototip izredno surovega art-house ekstrema.