Immaculate predstavlja prvi izlet trenutno najbolj vroče igralke mlajše generacije Sydney Sweeney v vode žanra okultne grozljivke, kjer več kot očitno skuša dokazati kritikom in občinstvu, da je mnogo več kot zgolj lep obraz. Ta poteza je kakopak tvegana, vendar pohvalna, sodeč po videnem pa se zdi, da je Sweneyjeva svojo nalogo vzelo zelo resno in jo temu primerno tudi opravila z odliko. Immaculate je namreč njen film; je film, ki se resda lahko pohvali z mnogimi kvalitetatmi, toda jasno je, da brez zavzete in odločne igre Sweeneyjeve pričujoča grozljivka niti približno ne bi uspela pokukati iz povprečja, saj je na vsebinski ravni izbor najbolj pričakovanih elementov vsake okultne strašljivke o večnem boju med dobrim in zlim, ki je tokrat začinjen s kritiko patriarhalnega sistema v stilu klasike Rosemary’s Baby. Osrednji lik filma je mlada nuna Cecilia, ki prejme povabilo za bivanje v italijanskem samostanu, ki je namenjen skrbi za starejše nune v njihovih zadnjih letih življenja. Toda še preden se Cecilia uspe prilagoditi novemu spokojnemu življenju, jo doleti šok; navkljub temu, da je devica, nenadoma zanosi in vsi v samostanu jo začnejo častiti kot svetnico, ki je brezmadežno spočela otroka, kar pa kmalu privede do celega kupa šokantnih odkritij. Kot je že bilo omenjeno, ima Immaculate dokaj formulaično in predvidljivo zgodbo, ki si sposoja elemente iz t.i. “nunsplotation” filmov oz. eksplotacijskih grozljivk, katerih namen je opraviti dekonstrukcijo deviške popolnosti božjih služabnic, hkrati pa jih vreči v kaotične situacije, polne brutalnega nasilja in / ali eksplicitne golote. Vse to pričujoči film opravlja presenetljivo dobro in navkljub občutku vsebinskega “deja-vuja” je Immaculate vse prej kot dolgočasen film; poleg odlične igre Sweeneyjeve je gledalec priča nekaterim izvrstno izpeljanim prizorom strahu in suspenza, ki so še dodatno podprti s fenomenalno temačno atmosfero ter dramatično glasbeno podlago, kombinacija vseh omenjenih elementov pa pripelje do zastrašujočega epiloga z rahlo bizarnim preobratom, ki bo najverjetneje razdelil gledalce. Immaculate je tako več kot spodoben poklon starošolskim grozljivkam o nunah, s katerim Sydney Sweeney uspe dokazati, da je v žanru grozljivk v prihodnje nanjo moč računati.