RAZGLEDANO

Angleška igralka Daisly Ridley je v zadnjih letih postala žrtev lastnega uspeha, kar je priznala tudi sama; potem, ko se je z vlogo bojevnice Rey v novi trilogiji filmov iz franšize Star Wars za kratek čas povzpela med filmske zvezdnice, sta medel sprejem lika s strani večine oboževalcev ter majava kvaliteta filmov povzročila, da si Ridleyjeva zunaj omenjenih filmov ni uspela zgraditi močne igralske kariere. Kar je velika škoda, saj gre za igralko z naravnim šarmom in toplino, kar močno pride do izraza z njenim nastopom v romantični komični drami z zavajajočim morbidnim naslovom Sometimes I Think About Dying; Ridleyjeva odigra osamljeno in vase zaprto Fran, ki večino dneva preživi v dolgočasni službi in se izogiba komunikaciji s sodelavci, ob prihodu domov pa leži v postelji in – kot razkriva naslov – pogosto razmišlja o smrti. Toda njen monoton vsakdanjik prekine prihod novega sodelavca Roberta (Dave Merheje), ki v njej prebudi globja čustva, česar pa si Fran ne upa priznati. Sometimes I Think About Dying je romantični film, ki sledi nekoliko zlajani žanrski formuli parčkanja nasprotij, ki se privlačijo, vendar je njegova odlika ta, da pri tem ostaja tih, minimalističen, poetičen in subtilen. Režiserka Rachel Lambert uspe z izvrstno kombinacijo realistične poetike zgodnjih filmov Jima Jarmuscha in surrealizma dostaviti toplo, ganljivo in duhovito zgodbo o premagovanju osamljenosti, sprejemanju ljubezni in soočanju z lastnimi strahovi, pri tem pa ne pristaja na sentimentalizem, za lase privlečene zaplete ter prisiljeno melodramo. Drugače povedano; Sometimes I Think About Dying je romantični film za tiste, ki romantičnih filmov ne marajo, še posebej, če se jim zdijo preveč skregani z realnostjo. Lambertin film je zasidran v resničnosti, zato se gledalec s prikazano zgodbo lažje poistoveti, pa četudi bo ob tem trčil ob manjše težave kot so premalo raziskan Franin lik (film nikoli ne pojasni izvora njenega obnašanja) ter na trenutke prepočasen tempo. Te šibkosti pa nikakor ne pokvarijo očarljivosti in topline, ki jo film prinaša gledalcu.

Silver Haze, mešanica socialne in romantične drame o odraščanju, je eden od tistih filmov, ki nosi nekaj avtobiografskih prvin; režiserka in scenaristka Sacha Polak je namreč zgodbo filma povzela po lastnih izkušnjah težavnega odraščanja, ko je še kot otrok v požaru utrpela hude opekline na tretjini svojega telesa. Pred to preizkušnjo je postavljena tudi 23 – letna medicinska sestra Franky (Vicky Knight), katero še vedno preganja travmatični dogodek izpred petnajstih let, ko je v požaru skoraj izgubila življenje, sedaj pa iznakažena in psihično sesuta išče zadoščenje z iskanjem krivca, ki pa ga morebiti nikoli ne bo našla. Pa vendar se njen pogled na svet začne spreminjati, ko se zaljubi v Florence, eno od svojih pacientk, ki je pripeljana v bolnišnico zaradi poskusa samomora. Silver Haze je večplasten film, ki ponuja nefiltriran in iskren vpogled v življenje ljudi, potisnjenih na rob družbe in jetnikov lastnih travm in frustracij, edino odrešitev pa jim predstavlja prava ljubezen, pred katero pa od strahu vedno znova zbežijo. Polakova z vzdušno melanholično glasbo, počasnim tempom ter prizemljenim pristopom obravnava teme, ki so blizu vsakemu gledalcu, izkušnjo pa še podkrepi z naturalističnimi igralskimi predstavami ter vrivanja ravno pravšnje mere emocij, ki zgodbe nikoli ne potisnejo v osladno sentimentalnost. A navkljub mnogim adutom je Silver Haze rahlo nedodelan film, ki skuša v dobri in uri raziskati preveč tematik, da bi ohranil jasno rdečo nit; poleg Frankyjine zgodbe je tu še njena sestra, ki se iznenada (in brez pravega razloga) spreobrne v muslimanko, njen nasilni brat, ki je v filmu prisoten zgolj v dveh prizorih, njen odtujeni oče, ki živi na drugem koncu mesta z novo ženo in sinom, Florencina skrbnica, ki umira za rakom ter nenezadnje tudi Florence, do katere ni povsem jasno, če jo film želi portretirati kot ranjeno mlado dekle ali arogantno in razvajeno avšo. Silver Haze je tako soliden in mestoma emocionalno prepričljiv film, ki pa skuša povedati in prikazati preveč in posledično ob nastopu odjavne špice pri gledalcu pusti občutek, da se za vsem skriva nekaj več, le da tega film očitno noče / ne zna povedati / prikazati.