RAZGLEDANO

Na prvi pogled se zdi, da fantazijska satira The American Society of Magical Negroes cilja v pravo smer, saj se želi ponorčevati iz enega od najbolj obrabljenih filmskih klišejev; lika dobrosrčnega temnopoltega človeka, ki rasističnega in arogantnega belca nauči spoštovati drugačnost in ga moralno spreobrniti. Ta položaj doleti tudi neuspešnega umetnika Arena (Justice Smith), ki nekega večera trči ob skrivnostnega možakarja, ki pripada skupnosti temnopoltih čarodejev, katerih namen je predstavljati angela varuha belcem, da ti svoje jeze in nezadovoljstva ne bi stresali nad temnopolto skupnostjo. Ugotovitev, da bodo rasne nestrpnosti po svetu prenehale zgolj tako, da se belcem zagotavljata sreča in zadovoljstvo, je kakopak absurdno neumna in ravno tu se pojavi prvi velik probem pričujočega filma; The American Society of Magical Negroes se sicer zaveda, da je komedija (oz. vsaj ponaša se s takšno oznako), toda svoj omenjeni koncept jemlje tako strašno resno in dramatično, da ustvari več škode kot koristi. Namesto, da bi se režiser in scenarist Kobi Libii razposajeno poigral s problematikama rasnih stereotipov in pokroviteljske politične korektnosti, raje ubere pot najbolj stereotipnega črnskega aktivista, ki v stilu lanskoletne uspešnice Barbie dialoge zavije v dolgočasne politične pridige in moraliziranja, ob katerih še Spike Lee izpade kot subtilni družbeni komentator. A tudi če ta zgrešen pristop pustimo ob strani, ima Libiijev film še celo kopico drugih težav; od neimpresivnih igralskih predstav (Smith je v glavi vlogi še posebej lesen), pustih likov, cenenih posebnih učinkov, pomanjkanja pravega fantazijskega vzdušja pa vse do prisiljenih romantičnih vložkov, ki že tako slab film delajo še bolj dolgočasnega in neznosnega. The American Society of Magical Negroes razen naslova tako ne ponuja ničesar odštekanega ali vredno gledalčeve pozornosti.

Za začetek obrazložitev naslova filma: Wendigo je starodavno indijansko mitološko bitje, ki ima med drugim sposobnost preobrazbe v različne živali in ljudi, za preživetje pa se je pripravljeno posluževati tudi kanibalizma. Eno od najbolj strašljivih poglavij indijanske mitologije predstavlja tudi navdih za istoimensko psihološko srhljivko, ki jo je daljnega leta 2001 režiral, spisal in zmontiran Larry Fassenden, eno od vidnejših imen ameriškega neodvisnega filma, še posebej na področju grozljivke. Fassendnov film se vrti okoli družine, ki se odpravi na podeželje, da bi skupaj preživela nekaj časa v objemu neokrnjene zimske divjine, vendar že ob prihodu naleti na trojico neprijaznih lovcev, kasneje pa domišljijo najmlajšega člana družine začne razburjati mit o indijanski pošasti, ki naj bi strašila v bližnjih gozdovih. Wendigo je film, kateremu se pozna ultranizek proračun, kar s seboj prinaša pričakovane slabosti; občasna tehnična nedodelanost, zmedena montaža ter minimalistična zgodba o pošasti, kjer je slednja večino časa skrita pred očmi gledalca (in junakov). Navkljub temu pa je težko reči, da je Wendigo slab film; pravzaprav je izredno atmosferična in napeta folk grozljivka, ki se uspešno naslanja na zapuščino klasike The Blair Witch Project, ki je dve leti pred tem poskrbela, da so gozdovi znova postali strašljivi in Fassenden to zloveščo prezenco narave maksimalno dobro izkoristi. Še več; skrivanje pošasti vse do zadnje tretjine pripomore, da film ne izpade preveč ceneno in se osredotoča na psihološki vidik zgodbe, ki med drugim obravnavava človekov mačehovski odnos do narave, razbite družinske vezi ter večni konflikt med urbanim in ruralnim. Wendigo je navkljub nekaterim spodrsljajem več kot solidna strašljivka, ki bo pisana na kožo tistim, ki verjamejo, da so gozdovi enako čudoviti kot tudi skrivnostni.